TEKST 8

dharmaḥ svanuṣṭhitaḥ puṁsāṁ
viṣvaksena-kathāsu yaḥ
notpādayed yadi ratiṁ
śrama eva hi kevalam

dharmaḥ – opravilo; svanuṣṭhitaḥ – glede na človekov položaj; puṁsām – od človeštva; viṣvaksena – Božanske Osebnosti (polnomočnega dela); kathāsu – v sporočilu; yaḥ – kar je; na – ne; utpādayet – proizvede; yadi – če; ratim – privlačnost; śramaḥ – jalov trud; eva – zgolj; hi – vsekakor; kevalam – v celoti.

Stanovske dejavnosti, ki jih človek opravlja v skladu s svojim položajem, so samo odvečen in nekoristen trud, če ne prebudijo privlačnosti do sporočila Božanske Osebnosti.

SMISEL: Obstajajo različne stanovske dejavnosti za ljudi z različnimi življenjskimi koncepti. Za grobega materialista, ki ne more videti ničesar onstran grobega materialnega telesa, ni ničesar višjega od čutov. Zato so njegove stanovske dejavnosti omejene na koncentrirano in razširjeno sebičnost. Koncentrirana sebičnost je usmerjena na lastno telo, kar lahko navadno vidimo pri nižjih živalih. Razširjena sebičnost se manifestira v človeški družbi v prizadevanju za grobim telesnim udobjem, in je osredotočena okrog družine, družbe, skupnosti, naroda in sveta. Nad grobimi materialisti so spekulativni umovalci, ki lebdijo visoko v sferah uma, in katerih stanovske dolžnosti vključujejo pisanje poezije in filozofije ali propagiranje kakega izma z enako sebičnim ciljem, omejenim na telo in um. Toda nad telesom in umom je speča duhovna duša, in ko duša odide iz telesa, postane cela plejada telesne in umske sebičnosti popolnoma nična in prazna. Toda manj inteligentni ljudje ne vedo ničesar o potrebah duhovne duše.

Ker omejeni ljudje ne vedo ničesar o duši in njenem položaju onstran področja telesa in uma, niso zadovoljni s svojimi stanovskimi dolžnostmi. Tukaj se zastavlja vprašanje, kako zadovoljiti jastvo. Jastvo je onstran grobega telesa in subtilnega uma. To jastvo je aktivni princip in gibalna sila telesa in uma. Brez vednosti o potrebi speče duše ne moremo biti srečni samo z zasilnimi zadovoljstvi telesa in uma. Telo in um sta le odvečni zunanji prekrivali duhovne duše. Zadovoljiti moramo potrebe duhovne duše. Ptica ne bo zadovoljna, če bomo čistili samo njeno kletko. Poznati moramo prave potrebe same ptice.

Potreba duhovne duše je, da hoče oditi na prostost iz omejene sfere materialnega suženjstva in izpolniti željo po popolni svobodi. Želi si premagati zidove, ki obdajajo veliki univerzum, in uzreti svobodno luč in duhá. To popolno svobodo doseže, ko sreča popolnega duhá, Božansko Osebnost. Uspavana ljubezen do Boga je v vsakomer; duhovna eksistenca se po grobem telesu in umu manifestira v obliki popačene privrženosti grobi in subtilni materiji. Zato se moramo posvetiti stanovskim dejavnostim, ki bodo prebudile našo božansko zavest. To omogoča samó poslušanje in opevanje božanskih del Vsevišnjega Gospoda, in vsaka stanovska dejavnost, ki nam ne pomaga razviti privrženosti do poslušanja in opevanja transcendentalnega sporočila Vrhovnega Boga, je tukaj obsojena kot gola potrata časa. To je zato, ker druge stanovske dolžnosti (ne glede na izem, kateremu pripadajo) duši ne morejo podariti osvoboditve. Tudi dejavnosti iskalcev odrešitve so jalove, ker jim ne uspeva odkriti pravira vseh vrst svobode. Grobi materialist lahko v praksi vidi, da so njegove materialne pridobitve omejene s časom in prostorom, tako v tem svetu kot v naslednjih. Lahko se dvigne vse do Svargaloke, a ne bo našel trajnega prebivališča za svojo koprnečo dušo. Koprnečo dušo moramo zadovoljiti s popolnim znanstvenim procesom popolnega predanega služenja.