TEKST 39

taṁ menire 'balā mūḍhāḥ straiṇaṁ cānuvrataṁ rahaḥ
apramāṇa-vido bhartur īśvaraṁ matayo yathā

tam – za Gospoda Śrī Kṛṣṇo; menire – imele za samo po sebi umevno; abalāḥ – slabotne; mūḍhāḥ – iz preproščine; straiṇam – kdor je v oblasti svoje žene; ca – tudi; anuvratam – jim sledi; rahaḥ – na samotno mesto; apramāṇa-vidaḥ – ne vedoč za razsežnosti slav; bhartuḥ – svojega moža; īśvaram – vrhovnega upravitelja; matayaḥ – teza; yathā – kakor je.

Preproste in slabotne žene so resnično mislile, da jim njihov ljubljeni mož Gospod Śrī Kṛṣṇa sledi in da je pod njihovim nadzorom. Niso poznale razsežnosti slav svojega soproga, podobno kot ateisti, ki ne vedo, da je On vrhovni upravitelj.

SMISEL: Celo transcendentalne žene Gospoda Śrī Kṛṣṇe niso popolnoma poznale Njegovih neizmernih slav. Ta nevednost ni posvetna, ker pri izmenjavanju čustev med Gospodom in Njegovimi večnimi družabniki deluje Njegova notranja moč. Gospod izmenjuje transcendentalne odnose na pet načinov – kot lastnik, gospodar, prijatelj, sin in ljubimec – in v vsaki od teh zabav igra popolno po moči yogamāye, notranje moči. S kravjimi pastirci (ali pa celo s prijatelji, kot je Arjuna) se igra kot povsem enakovreden prijatelj. V navzočnosti Yaśodāmāte se igra kot njen sin, v navzočnosti mladih kravjih pastiric kot ljubimec, v navzočnosti kraljic iz Dvārake pa se igra kot njihov mož. Takšni Gospodovi bhakte nikoli ne razmišljajo o Gospodu kot o Vrhovnem, temveč razmišljajo o Njem kot o navadnem prijatelju, sinu miljencu, ljubimcu ali možu, ki je zelo drag srcu in duši. Takšen je odnos med Gospodom in Njegovimi transcendentalnimi bhaktami, ki delujejo kot Njegovi družabniki v duhovnem nebu z neštetimi planeti Vaikuṇṭhe. Kadar Gospod sestopi, sestopi skupaj s Svojim spremstvom, da bi prikazal popolno sliko transcendentalnega sveta, kjer prevladujeta čista ljubezen in vdanost Gospodu brez sleherne posvetne primesi gospodarjenja nad Gospodovim stvarstvom. Vsi takšni Gospodovi bhakte so osvobojene duše, popolni predstavniki mejne ali notranje moči v popolnem zanikanju vpliva zunanje moči. Soproge Gospoda Śrī Kṛṣṇe so po zaslugi notranje moči pozabile na Gospodove neizmerne slave, da nič ne bi zmotilo izmenjave ljubezni; bile so prepričane, da je Gospod mož copatar, ki jim vedno sledi na samotna mesta. Se pravi, da Gospoda ne poznajo v popolnosti niti Njegovi osebni družabniki, in če je temu tako, kaj potem vedo o Gospodovi transcendentalni slavi pisci tez in spekulativni umovalci? Spekulativni umovalci postavljajo različne teze o tem, kako se Gospod manifestira kot vzroki stvarstva, sestavine stvarstva, ali pa kako postane materialni in neposredni vzrok stvarstva itd., toda vse to je samo delno znanje o Gospodu. V resnici so prav tako nevedni kot navadni ljudje. Gospoda je mogoče spoznati samo po Gospodovi milosti in nikakor drugače. Ker pa so Gospodovi postopki z Njegovimi ženami zasnovani na čisti transcendentalni ljubezni in vdanosti, so vse žene na transcendentalnem položaju brez materialne onesnaženosti.

Tako se končujejo Bhaktivedantova pojasnila k enajstemu poglavju prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama z naslovom »Gospod Kṛṣṇa vstopi v Dvārako«.