TEKST 12

śivāya lokasya bhavāya bhūtaye
ya uttama-śloka-parāyaṇā janāḥ
jīvanti nātmārtham asau parāśrayaṁ
mumoca nirvidya kutaḥ kalevaram

śivāya – blagor; lokasya – vseh živih bitij; bhavāya – za uspevanje; bhūtaye – za ekonomski razvoj; ye – kdor je; uttama-śloka-parāyaṇāḥ – predan stvári Božanske Osebnosti; janāḥ – ljudje; jīvanti – živijo; na – toda ne; ātma-artham – sebičen interes; asau – ta; para-āśrayam – zavetje za druge; mumoca – odpovedal; nirvidya – prost vseh vezanosti; kutaḥ – zakaj; kalevaram – smrtnemu telesu.

Tisti, ki so predani stvári Božanske Osebnosti, živijo samo za blagor, napredek in srečo drugih. Ne živijo zaradi sebičnih koristi. Čeprav je bil kralj [Parīkṣit] popolnoma odvezan od posvetne imovine, je bilo njegovo telo vendarle zatočišče za druge. Kako da se je potem odrekel svojemu smrtnemu telesu?

SMISEL: Parīkṣit Mahārāja je bil idealen kralj in družinski človek, ker je bil bhakta Božanske Osebnosti. Gospodov bhakta ima sam po sebi vse dobre lastnosti, in kralj je bil značilen primer tega. Osebno ni bil niti malo navezan na vsa posvetna obilja v njegovi lasti. Ker pa je bil kot kralj zadolžen za splošno blagostanje državljanov, je bil vedno zaposlen v službi za blagor ljudstva, ne samo v tem življenju, temveč tudi v naslednjem. Ni dovolil klavnic ali ubijanja krav. Ni bil omejen in pristranski vladar, ki poskrbi za zaščito enega živega bitja, dovoli pa ubijanje drugega. Ker je bil Gospodov bhakta, mu je bilo popolnoma jasno, kako je treba upravljati državo za srečo vseh – ljudi, živali, rastlin in vseh živih bitij. Ni imel sebičnih interesov. Sebičnost je lahko egocentrična ali pa ego-razširjena. On ni bil niti eno niti drugo. Njegov interes je bil zadovoljitev Vrhovne Resnice, Božanske Osebnosti. Ker je kralj predstavnik Vsevišnjega Gospoda, mora biti kraljev interes istoveten z interesom Vsevišnjega Gospoda. Vsevišnji Gospod želi, da so Mu vsa živa bitja pokorna in da tako postanejo srečna. Zato je kraljev interes, da vse podanike vodi na poti nazaj v Božje kraljestvo. Dejavnosti državljanov mora tako uskladiti, da se na koncu lahko vrnejo domov, nazaj k Bogu. Če je na oblasti vzoren kralj, je kraljestvo polno obilja. Tedaj ljudem ni treba jesti živali. Ob obilici žita, mleka, sadja in zelenjave lahko tako ljudje kot živali jedo razkošno in do polnega zadovoljstva. Če so vsa živa bitja zadovoljna s hrano in zavetjem in če spoštujejo predpisana pravila, ne more priti do vznemirjenj med enim živim bitjem in drugim. Kralj Parīkṣit je bil vzoren kralj, zato so bili med njegovo vladavino vsi srečni.