TEKST 20

evaṁ yatantaṁ vijane mām āhāgocaro girām
gambhīra-ślakṣṇayā vācā śucaḥ praśamayann iva

evam – tako; yatantam – kdor poskuša; vijane – na tem samotnem mestu; mām – meni; āha – dejal; agocaraḥ – onstran področja fizičnega zvoka; girām – sporočilo; gambhīra – resnobno; ślakṣṇayā – prijetne na posluh; vācā – besede; śucaḥ – bridkost; praśamayan – olajšal; iva – kot.

Ko je videl moje poskuse na tem osamljenem mestu, me je Vsevišnji Gospod, ki je transcendentalen nad vsemi posvetnimi opisi, nagovoril resnobno in s prijetnimi besedami, samo da bi potešil mojo bridkost.

SMISEL: Vede pravijo, da je Bog onstran dosega posvetnih besed in inteligence. Po Njegovi brezvzročni milosti pa lahko vseeno dobimo primerne čute, s katerimi Ga lahko slišimo in se z Njim pogovarjamo. To je Gospodova nepojmljiva energija. Kdor dobi Njegovo milost, Ga lahko sliši. Gospod je bil zelo zadovoljen z Nārado Munijem, zato ga je obdaril s potrebno močjo, da Ga je lahko slišal. Drugi pa med preizkusno stopnjo predpisanega predanega služenja ne morejo neposredno zaznati Gospodovega dotika. To je bil poseben dar za Nārado. Ko je slišal Gospodove prijetne besede, je to delno potešilo občutke ločenosti. Bhakta v ljubezni do Boga vedno trpi muke ločenosti od Njega, tako da je vselej v objemu transcendentalne ekstaze.