TEKST 32

ataḥ paraṁ yad avyaktam
avyūḍha-guṇa-bṛṁhitam
adṛṣṭāśruta-vastutvāt
sa jīvo yat punar-bhavaḥ

ataḥ – tega; param – onstran; yat – katera; avyaktam – nemanifestirana; avyūḍha – brez zunanje oblike; guṇa-bṛṁhitam – pod vplivom svojstev; adṛṣṭa – nevidna; aśruta – neslišna; vastutvāt – kot takšna; saḥ – ta; jīvaḥ – živo bitje; yat – to, kar; punaḥ-bhavaḥ – se znova in znova rojeva.

Onstran tega grobega koncepta oblike je še en, subtilni koncept oblike, ki nima zunanje forme, in ki je neviden, neslišen in nemanifestiran. Živo bitje ima svojo obliko onstran te subtilnosti, sicer se ne bi moglo znova in znova rojevati.

SMISEL: Poleg predstave o grobi kozmični manifestaciji kot gigantskem Gospodovem telesu obstaja tudi predstava o Njegovi subtilni obliki, ki je nemanifestirana, tako da jo lahko samo realiziramo, ne da bi jo videli ali slišali. Toda v resnici se vsi ti grobi in subtilni koncepti telesa nanašajo na živa bitja. Živo bitje ima svojo duhovno obliko onstran grobe materialne in subtilne psihične eksistence. Grobo telo in psihične funkcije prenehajo delovati, kakor hitro živo bitje odide iz vidnega grobega telesa. Dejansko pravimo, da je živo bitje odšlo, ker ga nismo niti videli niti slišali. Tudi kadar živo bitje globoko spi in njegovo grobo telo ne deluje, po dihanju vseeno vemo, da je v telesu. Če torej živo bitje odide iz telesa, to še ne pomeni, da duhovna duša ne obstaja. Duhovna duša je tu, kako bi se sicer lahko vedno znova rojevala?

Zaključek je, da Gospod večno obstaja v Svoji transcendentalni obliki, ki ni niti groba niti subtilna, kot je oblika živega bitja; Njegovega telesa nikoli ne bi smeli primeriti grobim in subtilnim telesom živega bitja. Vse takšne predstave o Božjem telesu so umišljene. Živo bitje ima svojo večno duhovno obliko, ki jo pogojuje samo njegova materialna onesnaženost.