TEKST 4

nottamaśloka-vārtānāṁ
juṣatāṁ tat-kathāmṛtam
syāt sambhramo 'nta-kāle 'pi
smaratāṁ tat-padāmbujam

na – nikoli; uttama-śloka – Božanska Osebnost, katero opevajo vedske himne; vārtānām – tistih, ki živijo od njih; juṣatām – tistih, ki so vključeni v; tat – Njegove; kathā-amṛtam – transcendentalne teme o Njem; syāt – se pripeti; sambhramaḥ – zabloda; anta – na koncu; kāle – v času; api – tudi; smaratām – spominjajoč se; tat – Njegovih; pada-ambujam – lotosovih stopal.

To je bilo zato, ker bhakte, ki so življenje posvetili transcendentalnim temam o Božanski Osebnosti [katero opevajo vedske himne] in ki se neprenehoma spominjajo Gospodovih lotosovih stopal, tudi v zadnjem trenutku življenja nočejo tvegati, da bi živeli v zablodi.

SMISEL: Najvišjo življenjsko popolnost doseže, kdor se v zadnjem trenutku življenja spominja Gospodove transcendentalne narave. Do take življenjske popolnosti lahko pride, kdor je dobil znanje o Gospodovi dejanski transcendentalni naravi iz vedskih himen, ki jih poje osvobojena duša kakor Śukadeva Gosvāmī ali kdo drug iz te linije nasledstva učencev. Poslušanje vedskih himen od spekulativnega umovalca je povsem nekoristno. Kadar te slišimo od zares samorealizirane duše in jih pravilno razumemo s služenjem in ponižnostjo, vse postane prozorno jasno. Tako lahko ponižen učenec transcendentalno živi in nadaljuje do konca življenja. Z znanstveno prilagoditvijo se bomo lahko spomnili Gospoda celo na koncu življenja, ko zaradi motenosti telesnih membran moč spomina oslabi. Navaden človek se bo v trenutku smrti le težko spominjal stvari takšnih, kakršne so, to priložnost pa zlahka dobimo po blagohotnosti Gospoda in Njegovih verodostojnih bhakt, duhovnih učiteljev. In Mahārāja Parīkṣit je dobil to priložnost.