TEKST 20

na vā idaṁ rājarṣi-varya citraṁ
bhavatsu kṛṣṇaṁ samanuvrateṣu
ye 'dhyāsanaṁ rāja-kirīṭa-juṣṭaṁ
sadyo jahur bhagavat-pārśva-kāmāḥ

na – niti; vā – kakor to; idam – ta; rājarṣi – svetniški kralj; varya – glavni; citram – osupljivo; bhavatsu – za vse vas; kṛṣṇam – Gospodu Kṛṣṇi; samanuvrateṣu – zanje, ki se dosledno ravnajo po; ye – ki; adhyāsanam – sedeč na prestolu; rāja-kirīṭa – šlemi kraljev; juṣṭam – okrašenem; sadyaḥ – nemudoma; jahuḥ – odvrgel; bhagavat – Božanske Osebnosti; pārśva-kāmāḥ – želeč doseči družbo.

[Modreci so dejali:] O glavni med vsemi pobožnimi kralji dinastije Pāṇḍav, ki se dosledno ravnajo po načelih Gospoda Śrī Kṛṣṇe! Nikakor ni osupljivo, da si se odrekel prestolu, katerega krasijo šlemi mnogih kraljev, da bi dosegel večno druženje z Božansko Osebnostjo.

SMISEL: Neumni politiki na političnih upravnih položajih mislijo, da so njihovi začasni položaji, katere zasedajo, najvišja materialna korist v življenju; teh položajev se držijo vse do zadnjega trenutka življenja, ne vedoč, da je najvišja življenjska korist doseči osvoboditev kot eden izmed Gospodovih družabnikov v Njegovem večnem prebivališču. Človeško življenje je namenjeno temu cilju. Gospod nam je v Bhagavad-gīti večkrat zagotovil, da je najvišji dosežek vrniti se k Bogu, v Njegovo večno prebivališče. Ko je Prahlāda Mahārāja molil h Gospodu Nṛsiṁhi, je dejal: »O moj Gospod, zelo se bojim materialističnega načina življenja, niti najmanj pa me ni strah Tvoje zdajšnje pošastno zastrašujoče oblike Nṛsiṁhadeve. Materialistični način življenja spominja na mlinski kamen, ki nas drobi. Padli smo v ta strašni vrtinec življenjskih valov, ki nas premetavajo sem ter tja; zatorej molim k Tvojim lotosovim stopalom, o moj Gospod, da me pokličeš nazaj v Tvoje večno prebivališče kot enega izmed Tvojih služabnikov. To je vrhunska osvoboditev od materialističnega načina življenja. Glede materialističnega načina življenja imam zelo grenko izkušnjo. V vsaki življenjski vrsti, v kateri sem bil prisiljen roditi se po zaslugi svojih lastnih dejanj, sem zelo boleče izkusil dve stvari, namreč ločitev od ljubljenega ter srečanje z nezaželenim. Ko pa sem se hotel zoperstaviti nezaželenemu, sem uporabil protisredstva, ki so bila nevarnejša od same bolezni. Tako me nosi z enega kraja na drug kraj življenje za življenjem, zato molim k Tebi, da mi podariš zavetje Tvojih lotosovih stopal.«

Kralji Pāṇḍave, ki so več kakor mnogi svetniki sveta, so poznali grenke učinke materialističnega načina življenja. Nikoli jih ni prevzel blišč kraljevskega prestola, ki so ga zasedli; zmeraj so čakali na priložnost, da jih Gospod pokliče v Svojo večno družbo. Mahārāja Parīkṣit je bil vreden vnuk Mahārāje Yudhiṣṭhire. Mahārāja Yudhiṣṭhira je kraljevski prestol prepustil svojemu vnuku; Mahārāja Parīkṣit, vnuk Mahārāje Yudhiṣṭhire, pa je kraljevski prestol prepustil svojemu sinu Janamejayi. Tako so ravnali vsi kralji v dinastiji, ker so se vsi dosledno ravnali po načelih Gospoda Kṛṣṇe. Gospodovih bhakt torej nikoli ne premami blišč materialističnega življenja in živijo nepristransko, nenavezani na predmete lažnega, iluzornega materialističnega načina življenja.