TEKST 10–11

yasya rāṣṭre prajāḥ sarvās
trasyante sādhvy asādhubhiḥ
tasya mattasya naśyanti
kīrtir āyur bhago gatiḥ

eṣa rājñāṁ paro dharmo
hy ārtānām ārti-nigrahaḥ
ata enaṁ vadhiṣyāmi
bhūta-druham asattamam

yasya – njemu, čigar; rāṣṭre – v državi; prajāḥ – živa bitja; sarvāḥ – od prvega do zadnjega; trasyante – so v strahu zaradi; sādhvi – o krepostna; asādhubhiḥ – hudodelcev; tasya – njegovi; mattasya – zaslepljenemu; naśyanti – izgine; kīrtiḥ – slava; āyuḥ – dolžina življenja; bhagaḥ – sreča; gatiḥ – dobro ponovno rojstvo; eṣaḥ – to so; rājñām – od kraljev; paraḥ – višje; dharmaḥ – opravilo; hi – vsekakor; ārtānām – trpečim; ārti – trpljenje; nigrahaḥ – ublažitev; ataḥ – zatorej; enam – tega človeka; vadhiṣyāmi – bom ubil; bhūta-druham – upornika zoper druga živa bitja; asat-tamam – najbolj podlega.

O krepostna, kraljevo dobro ime, trajanje življenja in dobro ponovno rojstvo se izničijo, kadar hudodelci v njegovem kraljestvu strahujejo vsa živa bitja. Ni dvoma, da je kraljeva prva dolžnost najprej ublažiti trpljenje trpečih bitij. Zato moram ubiti tega najbednejšega človeka, ker dela nasilje drugim živim bitjem.

SMISEL: Kadar divje živali v vasi ali v mestu povzročajo vznemirjenje, policija ali drugi ljudje takoj ukrepajo in jih ubijejo. Vlada pa je dolžna pri priči ubiti vse škodljive družbene elemente, kot so tatovi, razbojniki in morilci. Isto kazen si zaslužijo tudi ubijalci živali, saj so živali v državi tudi prajā. Prajā je, kdor se je rodil v državi; to vključuje tako ljudi kot živali. Vsako v državi rojeno živo bitje ima temeljno pravico, da živi pod zaščito kralja. Džungelske živali so prav tako podložne kralju in imajo tudi pravico do življenja, da niti ne govorimo o domačih živalih, kot so krave in biki.

Če katerokoli živo bitje strahuje druga živa bitja, je najbednejše, kralj pa mora pri priči ubiti takšne vznemirjajoče elemente. Tako kot ubijejo divjo žival, ki povzroča vznemirjenje, je treba pri priči kaznovati tudi slehernega človeka, ki po nepotrebnem pobija ali strahuje džungelske živali ali druge živali. Po zakonu Vsevišnjega Gospoda so vsa živa bitja neglede na svojo obliko Gospodovi sinovi, zato nihče nima pravice ubiti druge živali, če tako ne predpisujejo pravila naravnega zakona. Tiger lahko ubije nižjo žival za svoje preživetje, človek pa ne more ubiti živali za svoje preživetje. To je zakon Boga, ki je ustvaril zakon, da se eno živo bitje prehranjuje z drugim živim bitjem. Vegetarijanci se tudi prehranjujejo z drugimi živimi bitji. Zakon torej veleva, da se moramo prehranjevati samo z določenimi živimi bitji, kot predpisuje Božji zakon. Po odredbi iz Īśopaniṣade moramo živeti po Gospodovih napotkih in ne po svoji mili volji. Človek se lahko preživlja z različnimi vrstami žita, sadja in mleka, kot je to predpisal Bog, in mu ni treba jesti živalske hrane, izvzemši posebne primere.

Zaslepljeni kralj ali izvršni organ lahko celo slovi kot velik filozof in učenjak, toda dopušča klavnice v državi, ne vedoč, da mučenje ubogih živali takšnim neumnim kraljem ali izvršnim organom tlakuje pot v pekel. Izvršni organ mora vselej budno paziti na varnost praj, tako človeka kot živali, in poizvedeti, če kje kako živo bitje morda ne muči druga živa bitja. Živo bitje, ki muči druge, je treba pri priči prijeti in usmrtiti, kot je pokazal Mahārāja Parīkṣit.

Ljudska vlada oziroma vlada, ki jo je izvolilo ljudstvo, ne bi smela dopustiti ubijanje nedolžnih živali po mili volji neumnih vladnih ljudi. Poznati morajo Božje zakone, opisane v razodetih spisih. Mahārāja Parīkṣit tukaj navaja, da po Božjih zakonih neodgovoren kralj ali državni izvršni organ tvega svoje dobro ime, trajanje življenja, silo in moč ter navsezadnje svoje postopno napredovanje boljšemu življenju in posmrtni odrešitvi naproti. Takšni omejenci ne verjamejo niti v naslednje življenje.

Med komentiranjem tega verza imamo pred seboj izjavo velikega sodobnega politika, ki je pred kratkim umrl in zapustil oporoko, v kateri razodeva svoje skromno znanje o zakonih Boga, ki jih omenja Mahārāja Parīkṣit. Ta politik je bil tako neveden glede Božjih zakonov, da piše: »Ne verjamem v nobene takšne ceremonije, in če bi se jim pokoril, četudi zgolj formalno, bi to bilo hinavstvo ter poskus zavajanja sebe in drugih … Glede tega nimam nobenega religioznega čustva.«

Če te izjave velikega politika sodobnega časa postavimo ob izjave Mahārāje Parīkṣita, bomo videli ogromno razliko. Mahārāja Parīkṣit je bil pobožen v skladu s pravili svetih spisov, sodobni politik pa se ravna po osebnem prepričanju in občutkih. Sleherni veliki mož v materialnem svetu je navsezadnje pogojena duša. Čeprav ima roke in noge zvezane z vrvmi materialne narave, neumna pogojena duša vseeno misli, da lahko svobodno deluje po svojih svojevoljnih občutkih. Zaključek je, da so bili v času Mahārāje Parīkṣita ljudje srečni, živali pa pravilno zaščitene, ker državni voditelj ni deloval svojevoljno ali v nevednosti glede Božjih zakonov. Neumna, brezverna bitja poskušajo zaobiti Gospodov obstoj in razglašajo svojo posvetnost za ceno dragocenega človeškega življenja. Človeško življenje je posebej namenjeno spoznavanju znanosti o Bogu, te neumne kreature – zlasti v današnji dobi kali – pa namesto znanstvenega spoznavanja Boga delajo propagando zoper religiozno prepričanje ter zoper obstoj Boga, čeprav jih zmeraj vežejo Božji zakoni po simptomih rojstva, smrti, starosti in bolezni.