TEKST 38

sva-rāṭ pautraṁ vinayinam
ātmanaḥ susamaṁ guṇaiḥ
toya-nīvyāḥ patiṁ bhūmer
abhyaṣiñcad gajāhvaye

sva-rāṭ – veliki kralj; pautram – vnuku; vinayinam – pravilno izurjenemu; ātmanaḥ – njemu samemu; su-samam – enakovrednemu v vsakem pogledu; guṇaiḥ – po odlikah; toya-nīvyāḥ – obdane z morji; patim – gospodarja; bhūmeḥ – zemlje; abhyaṣiñcat – je ustoličil; gajāhvaye – v prestolnici Hastināpuri.

Zatem je v prestolnici Hastināpuri svojega izučenega in enako sposobnega vnuka ustoličil za kralja in gospodarja vsega kopna, obdanega z morji.

SMISEL: Celotno z morji obdano kopno na zemlji je bilo pod oblastjo kralja Hastināpure. Mahārāja Yudhiṣṭhira je svojega enako sposobnega vnuka Mahārājo Parīkṣita izuril v upravljanju države glede kraljevih dolžnosti do državljanov. Tako je bil Parīkṣit postavljen na prestol Mahārāje Yudhiṣṭhire pred njegovim odhodom nazaj k Bogu. Pomenljivo je, da je v zvezi z Mahārājo Parīkṣitom uporabljena posebna beseda, vinayinam. Zakaj so kralja Hastināpure – vsaj do časa Mahārāje Parīkṣita – priznavali za kralja sveta? Edini razlog je, da so bili zaradi kraljevega dobrega vladanja ljudje na svetu srečni. Državljani so bili srečni zaradi obilne proizvodnje žita, sadja, mleka, zelišč, dragih kamnov, rudnin in drugih naravnih pridelkov ter vsega, kar so ljudje potrebovali. Osvobojeni so bili celo vseh telesnih nadlog, umske tesnobe ter motenj od naravnih pojavov in drugih živih bitij. Ker so bili vsi v vsakem pogledu srečni, ni bilo negodovanja, četudi so se iz političnih razlogov in za premoč včasih spopadli kralji posameznih držav. Vsi ljudje so bili izurjeni v doseganju najvišjega življenjskega cilja, zato so bili dovolj prosvetljeni, da se niso prepirali glede postranskih stvari. Vpliv dobe kali se je počasi prikradel v dobre lastnosti tako kraljev kot državljanov, kar je ustvarilo napetost med upravljavcem in upravljanimi, vendar pa je celo v tej dobi neskladij med upravljavcem in upravljanimi možna duhovna sprava in zavest Boga. To je posebna ugodnost.