TEKST 27

sitātapatra-vyajanair upaskṛtaḥ
prasūna-varṣair abhivarṣitaḥ pathi
piśaṅga-vāsā vana-mālayā babhau
ghano yathārkoḍupa-cāpa-vaidyutaiḥ

sita-ātapatra – bel sončnik; vyajanaiḥ – s pahljačo cāmaro; upaskṛtaḥ – so Mu služili; prasūna – cvetja; varṣaiḥ – z dežjem; abhivarṣitaḥ – tako pokrit; pathi – na cesti; piśaṅga-vāsāḥ – zaradi rumenega oblačila; vana-mālayā – zaradi cvetnih vencev; babhau – zato se je zdelo; ghanaḥ – oblak; yathā – kot da bi; arka – sonce; uḍupa – mesec; cāpa – mavrica; vaidyutaiḥ – z bliskom.

Ko je Gospod hodil po glavni cesti v Dvāraki, je Njegovo glavo pred pripeko ščitil bel sončnik. Bele resaste pahljače so se premikale v polkrožnih gibih, na cesto pa je padal dež cvetja. Njegovo rumeno oblačilo in cvetni venci so dajali videz, kot da temen oblak istočasno obkrožajo sonce, mesec, blisk in mavrica.

SMISEL: Sonce, mesec, mavrica in blisk se ne pojavijo istočasno na nebu. V navzočnosti sonca mesečina ne more priti do izraza, v navzočnosti oblakov in mavrice pa ne more biti bliskanja. Gospodov telesni ten povsem spominja na oblake pred monsunskim deževjem. Tu se Gospod vzporeja z oblakom. Bel sončnik nad Njegovo glavo se primerja s soncem. Premikanje pahljače iz šopa resastih dlak se primerja z mesecem. Dež cvetja se primerja z zvezdami. Njegovo rumeno oblačilo se primerja z mavrico. Ker je nemogoče, da bi se vse te dejavnosti nebesnega svoda zgodile istočasno, jih v tej primerjavi ni mogoče uskladiti. Uskladimo jih lahko samo, če pomislimo na Gospodovo nepojmljivo moč. Gospod je vsemogočen in v Njegovi navzočnosti lahko po Njegovi nepojmljivi energiji vse, kar je sicer nemogoče, postane mogoče. Med Njegovim sprehodom po ulicah Dvārake je nastala prekrasna situacija, zato je ni bilo mogoče primerjati z ničemer drugim kot z opisom naravnih pojavov.