TEKST 1

sūta uvāca

ānartān sa upavrajya svṛddhāñ jana-padān svakān
dadhmau daravaraṁ teṣāṁ viṣādaṁ śamayann iva

sūtaḥ uvāca – Sūta Gosvāmī je dejal; ānartān – dežela po imenu Ānartān (Dvārakā); saḥ – On; upavrajya – dosegel mejo; svṛddhān – najbolj cvetočega; jana-padān – mesta; svakān – v Svojo; dadhmau – pihnil; daravaram – srečenosno školjko (Pāñcajanyo); teṣām – njihovo; viṣādam – potrtost; śamayan – potešil; iva – po vsem videzu.

Sūta Gosvāmī je dejal: Ko je Gospod dosegel mejo Svoje cvetoče prestolnice v deželi dinastije Ānart [Dvārako], je pihnil v Svojo srečenosno školjko. S tem je slovesno najavil Svoj prihod in očitno potešil potrtost prebivalcev.

SMISEL: Ker zaradi bitke na Kurukṣetri ljubljenega Gospoda dolgo časa ni bilo v Njegovi cvetoči prestolnici, je vse prebivalce zaradi ločenosti prevzela melanholija. Ko Gospod sestopi na zemljo, z Njim pridejo tudi Njegovi večni družabniki, tako kot kralja vedno spremlja njegova suita. Ti Gospodovi družabniki so večno osvobojene duše, ki so Gospodu tako močno privrženi, da ne morejo prenesti niti trenutka ločenosti od Njega. Prebivalci mesta Dvārake so bili torej zelo potrti in so vsak trenutek pričakovali Gospodov prihod. Zvok srečenosne školjke, ki je najavil Gospodov prihod, je bil zato zelo spodbuden in je očitno potešil njihovo potrtost. Še bolj pa so si želeli videti Gospoda med sabo in pripravili so se, da Ga primerno sprejmejo. To so znaki spontane ljubezni do Boga.