TEKST 5

yayā sammohito jīva ātmānaṁ tri-guṇātmakam
paro 'pi manute 'narthaṁ tat-kṛtaṁ cābhipadyate

yayā – s katero; sammohitaḥ – preslepljena; jīvaḥ – živa bitja; ātmānam – jastvo; tri-guṇa-ātmakam – pogojeno s tremi svojstvi narave, ali proizvod materije; paraḥ – transcendentalno; api – navkljub; manute – ima za samo po sebi umevno; anartham – nezaželene stvari; tat – s tem; kṛtam ca – posledico; abhipadyate – mora trpeti.

Čeprav je živo bitje transcendentalno nad tremi svojstvi materialne narave, pa zaradi zunanje energije misli, da je proizvod materije, tako da mora trpeti posledice materialnih nadlog.

SMISEL: Tu je nakazan pravi vzrok za trpljenje materialističnih živih bitij, potrebni zdravilni ukrepi, ter najvišja popolnost, ki bi jo morali doseči. O vsem tem je govor v tem verzu. Živo bitje je po svoji konstituciji transcendentalno nad materialnim zaporništvom, a je sedaj jetnik zunanje energije, ker misli, da je materialni proizvod. Čisto duhovno bitje zaradi tega nesvetega kontakta trpi materialne nadloge pod upravo svojstev materialne narave. Živo bitje zmotno misli, da je materialni proizvod. To pomeni, da je njegov sedanji način mišljenja, čustvovanja in hotenja zaradi materialnih pogojev popačen, tako da zanj ni naraven. Živo bitje ima svoj naravni način mišljenja, čustvovanja in hotenja. V svojem izvornem stanju ni brez moči mišljenja, hotenja in čustvovanja. Tudi Bhagavad-gītā potrjuje, da je pravo znanje pogojene duše sedaj prekrito z neznanjem. Tako je tukaj ovržena teorija, da je živo bitje absolutni neosebni Brahman. To ne more biti, ker ima živo bitje lasten način mišljenja tudi v izvornem nepogojenem stanju. Sedanje pogojeno stanje nastane pod vplivom zunanje energije, kar pomeni, da iluzorna energija prevzame iniciativo, Vsevišnji Gospod pa ostane ob strani. Gospod si ne želi, da bi zunanja energija preslepila živo bitje. Zunanja energija se tega zaveda, a vseeno opravlja nehvaležno nalogo zavajanja pozabljive duše s svojim iluzornim vplivom. Gospod se ne vmešava v nalogo iluzorne energije, ker je ta funkcija iluzorne energije potrebna, da bi se pogojena duša popravila. Ljubečemu očetu ni všeč, če drug posrednik kaznuje njegove otroke, toda neposlušne otroke vseeno prepusti skrbništvu strogega človeka, samo da bi se naučili reda. Toda vseljubeči Vsemogočni Oče pogojeni duši obenem želi tudi olajšanje, rešitev iz krempljev iluzorne energije. Kralj nepokorne državljane postavi med zaporniške zidove, toda včasih si kralj zaželi zapornike osvoboditi, tako da osebno odide tja in se potegne za njihovo pomilostitev, zaporniki pa so spuščeni na prostost. Vsevišnji Gospod prav tako sestopi iz Svojega kraljestva v kraljestvo iluzorne energije in osebno daje odrešitev v obliki Bhagavad-gīte, kjer osebno pravi, da so pota iluzorne energije zelo nepopustljiva in da jih je zelo težko premagati; da pa je oseba, ki se prepusti Gospodovim lotosovim stopalom, po ukazu Vsevišnjega spuščena na prostost. Ta proces predajanja je zdravilno sredstvo za olajšanje od zavajajočih poti iluzorne energije. Proces predajanja izpopolnimo z druženjem. Zato je Gospod izjavil, da se pod vplivom govorov svetih oseb, ki so resnično spoznali Vsevišnjega, ljudje posvetijo Njegovi transcendentalni ljubezenski službi. Pogojena duša dobi okus za poslušanje o Gospodu, s samim poslušanjem pa se postopno dvigne na raven spoštovanja, vdanosti in privrženosti Gospodu. Vse skupaj še izpopolni s predajanjem. Gospod tudi tukaj v Svoji inkarnaciji Vyāsadeve predlaga isto stvar. To pomeni, da Gospod pogojene duše vrača na pravo pot na oba načina, namreč s kaznovanjem po Svoji zunanji energiji, ter osebno kot duhovni učitelj znotraj in zunaj. Znotraj Gospod sam postane duhovni učitelj kot Nadduša (Paramātmā) v srcu vsakega živega bitja, zunaj pa postane duhovni učitelj v obliki svetih spisov, svetnikov in duhovnega učitelja, ki inicira. To bo še bolj jasno razloženo v naslednji śloki.

Osebni nadzor nad iluzorno energijo je potrjen v Vedah (v Keṇa Upaniṣadi) v zvezi s polbogovi in njihovo močjo nadzorovanja. Tudi tukaj je jasno rečeno, da je živo bitje pod nadzorom zunanje energije v osebni kapaciteti. Živo bitje pod nadzorom zunanje energije je drugače situirano. Toda iz te izjave Bhāgavatama je razvidno, da ima ista zunanja energija nižji položaj pred Božansko Osebnostjo ali popolnim živim bitjem. Popolnemu bitju ali Gospodu se iluzorna energija ne more niti približati. Iluzorna energija lahko učinkuje samo na živa bitja. Zato je čista izmišljotina, da iluzorna energija Vsevišnjega Gospoda preslepi, tako da postane živo bitje. Če bi bila živa bitja z Gospodom v isti kategoriji, bi Vyāsadeva to vsekakor lahko videl, živo bitje pa ne bi trpelo materialnih nadlog pod vplivom iluzije, ker ima Vrhovno Bitje popolno zavedanje. Monisti predstavljajo mnoge brezobzirne izmišljotine, s katerimi poskušajo Gospoda in živo bitje uvrstiti v isto kategorijo. Če bi bila živa bitja Gospodu enaka, se Śrīla Śukadeva Gosvāmī ne bi trudil z opisovanjem Gospodovih transcendentalnih zabav, saj bi bile zgolj manifestacije iluzorne energije.

Śrīmad-Bhāgavatam je summum bonum zdravilno sredstvo za človeštvo, ki trpi v krempljih māye. Zato je Śrīla Vyāsadeva najprej postavil pravo diagnozo bolezni pogojenih duš; to je, da so pod urokom zunanje energije. Videl je tudi popolno Vrhovno Bitje, od katerega se iluzorna energija drži daleč stran, čeprav je videl tako obolele pogojene duše kot tudi vzrok bolezni. Zdravilo pa je predlagal v naslednjem verzu. Vsevišnja Božanska Osebnost in živa bitja so kvalitativno vsekakor eno, toda Gospod iluzorno energijo nadzira, živo bitje pa je pod njenim nadzorom. Tako so Gospod in živa bitja hkrati istovetni in različni. Tukaj je jasna še ena poanta: da je večni odnos med Gospodom in živim bitjem transcendentalen, saj si sicer Gospod ne bi prizadeval, da pogojene duše odreši iz krempljev māye. Po drugi strani pa mora tudi živo bitje obuditi svojo naravno ljubezen in privrženost Gospodu, kar je najvišja popolnost živega bitja. Śrīmad-Bhāgavatam pogojeno dušo vodi proti temu življenjskemu cilju.