TEKST 27

aho bata svar-yaśasas tiraskarī
kuśasthalī puṇya-yaśaskarī bhuvaḥ
paśyanti nityaṁ yad anugraheṣitaṁ
smitāvalokaṁ sva-patiṁ sma yat-prajāḥ

aho bata – kako čudežno je; svaḥ-yaśasaḥ – slave rajskih planetov; tiraskarī – kar poraža; kuśasthalī – Dvārakā; puṇya – krepost; yaśaskarī – slavna; bhuvaḥ – planet zemlja; paśyanti – vidijo; nityam – stalno; yat – kar; anugraha-iṣitam – za blagoslovitev; smita-avalokam – naklonjen pogled z milim smehljanjem; sva-patim – dušo živih bitij (Kṛṣṇo); sma – so; yat-prajāḥ – tamkajšnji prebivalci.

Nedvomno je čudežno, da je Dvārakā porazila slave rajskih planetov in povečala sloves zemlje. Prebivalci Dvārake zmeraj gledajo dušo vseh živih bitij [Kṛṣṇo] v Njegovi ljubki podobi. Gospod jih pogleduje in jim izkazuje naklonjenost z milimi nasmeški.

SMISEL: Rajski planeti so naseljeni s polbogovi, kot so Indra, Candra, Varuṇa in Vāyu. Tja odidejo pobožne duše po izvajanju mnogih pobožnih del na zemlji. Sodobni znanstveniki se strinjajo, da na višjih planetnih sistemih čas teče drugače kot na zemlji. Iz razodetih spisov zvemo, da je tam življenjska doba deset tisoč let (po našem računanju). Šest mesecev na zemlji odgovarja enemu dnevu na rajskih planetih. Ugodnosti za uživanje so tudi mnogo večje, lepota prebivalcev pa je bajna. Navadni zemljani si zelo želijo oditi na rajske planete, ker so slišali, da so tamkajšnje življenjske udobnosti daleč večje od zemeljskih. Sedaj poskušajo oditi na mesec z vesoljskimi ladjami. Če vse to upoštevamo, lahko vidimo, da so rajski planeti bolj proslavljeni od zemlje. Zemljin sloves pa je vendarle porazil sloves rajskih planetov zaradi Dvārake, kjer je Gospod Śrī Kṛṣṇa vladal kot kralj. Tri mesta, namreč Vṛndāvana, Mathurā in Dvārakā, so važnejša od slavnih planetov v univerzumu. Ta mesta so trajno posvečena, ker Gospod ob vsakem sestopu na zemljo prikaže Svoje transcendentalne dejavnosti prav na teh treh posebnih mestih. To so trajna Gospodova sveta področja, njihovi prebivalci pa še vedno izrabljajo ugodnosti svetih mest, čeprav je Gospod sedaj zunaj njihovega dogleda. Gospod je duša vseh živih bitij in si vedno želi, da bi vsa živa bitja v svoji svarūpi (konstitucijskem položaju) sodelovala v transcendentalnem življenju v Njegovi družbi. Njegove privlačne telesne poteze in mili nasmeški sežejo globoko v srce vsakogar, in ko se to zgodi, je živemu bitju dovoljeno vstopiti v Božje kraljestvo, od koder se nihče ne vrne. To je potrjeno v Bhagavad-gīti.

Rajski planeti utegnejo biti zelo slavni po boljših možnostih za materialno uživanje, toda Bhagavad-gītā (9.20-21) nas uči, da se moramo takoj po izteku zbrane vrline zopet vrniti na zemeljski planet. Dvārakā je vsekakor važnejša od rajskih planetov, saj kdor dobi Gospodovo milost v obliki Njegovega nasmejanega pogleda, nikoli več ne pride nazaj na to bedno zemljo, za katero je sam Gospod dejal, da je mesto nadlog. To pa ne velja samo za zemljo; bedni so tudi vsi drugi planeti v univerzumu, ker na nobenem planetu v univerzumu ni večnega življenja, večne blaženosti in večnega znanja. Vsakomur, ki vdano služi Gospodu, se priporoča življenje v enem od zgoraj omenjenih treh mest, namreč v Dvāraki, Mathuri ali Vṛndāvani. Ker ima vdano služenje na teh treh mestih povečan učinek, bo vsak, ki odide tja izvajat načela v skladu z navodili iz razodetih spisov, gotovo dosegel enak rezultat, kot ga je bilo mogoče doseči med navzočnostjo Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Njegovo prebivališče in On sam sta istovetna, zato lahko čisti bhakta pod vodstvom drugega izkušenega bhakte doseže vse rezultate tudi v današnjem času.