TEKST 20

anyonyam āsīt sañjalpa uttama-śloka-cetasām
kauravendra-pura-strīṇāṁ sarva-śruti-mano-haraḥ

anyonyam – med seboj; āsīt – so imele; sañjalpaḥ – pogovor; uttama-śloka – Vsevišnji, ki Ga opevajo z izbrano poezijo; cetasām – od tistih, katerih srca so tako prežeta; kaurava-indra – kralj Kurujev; pura – prestolnica; strīṇām – vse dame; sarva – vse; śruti – Vede; manaḥ-haraḥ – privlačne za um.

Prežete z razmišljanjem o transcendentalnih odlikah Vsevišnjega Gospoda, ki Ga slavi izbrana poezija, so se dame na strehah vseh hiš v Hastināpuri začele pogovarjati o Njem. Njihov pogovor je bil privlačnejši od vedskih himen.

SMISEL: V Bhagavad-gīti piše, da je v vsej vedski književnosti cilj Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa. Gospodove slave so v resnici opisane v knjigah, kot so Vede, Rāmāyaṇa in Mahābhārata. V Bhāgavatamu pa so posebej omenjene v zvezi z Vsevišnjim Gospodom. Ko so se torej dame na vrhu hiš v prestolnici kraljev dinastije Kuru pogovarjale o Gospodu, je bil njihov pogovor prijetnejši od vedskih himen. Vse, kar kdo izpoje v Gospodovo slavo, je śruti-mantra. Ṭhākura Narottama dāsa, eden izmed ācārij v Gauḍīya-sampradāyi, je pisal pesmi v preprosti bengalščini. Toda Ṭhākura Viśvanātha Cakravartī, drug zelo učen ācārya iz iste sampradāye, je pesmi Ṭhākure Narottame dāse priporočil kot enakovredne vedskim mantram. To je res zaradi vsebine. Jezik je nebistven; važna je tema. Ker so bile vse dame zatopljene v Gospodove misli in dejanja, so po Gospodovi milosti razvile zavest vedske modrosti. Zato je bilo vse, kar so izgovorile – čeprav morda niso bile največje poznavalke sanskrta in tudi drugače niso bile učene –, privlačnejše od vedskih himen. Vedske himne v Upaniṣadah včasih posredno ciljajo na Vsevišnjega Gospoda. Dame pa so neposredno govorile o Gospodu, zato so bili ti pogovori srcu prijetnejši. Njihovi pogovori so bili po vsem videzu vrednejši od blagoslovov učenih brāhmaṇ.