TEKST 45

ittham-bhūtānubhāvo 'yam
abhimanyu-suto nṛpaḥ
yasya pālayataḥ kṣauṇīṁ
yūyaṁ satrāya dīkṣitāḥ

ittham-bhūta – ker je tako; anubhāvaḥ – izkušnje; ayam – tega; abhimanyu-sutaḥ – Abhimanyujev sin; nṛpaḥ – kralj; yasya – čigar; pālayataḥ – zaradi njegovega vladanja; kṣauṇīm – na zemlji; yūyam – vi vsi; satrāya – v prirejanje žrtvovanj; dīkṣitāḥ – posvečeni.

Mahārāja Parīkṣit, Abhimanyujev sin, je tako izkušen, da ste po zaslugi njegovega veščega upravljanja in pokroviteljstva lahko priredili takšno žrtvovanje.

SMISEL: Brāhmaṇe in sannyāsīji so izvedenci za duhovni napredek družbe, kṣatriye ali upravljavci pa so sposobni vzpostaviti materialni mir in blaginjo človeške družbe. Oboji so stebri vse sreče, zato mora med njimi obstajati popolno sodelovanje za splošni blagor. Mahārāja Parīkṣit je bil tako izkušen, da je lahko pregnal Kalija s svojega področja dejavnosti, s čimer je omogočil, da država postane dovzetna za duhovno razsvetlitev. Če ljudske množice niso dovzetne, jih je zelo težko prepričati o potrebi po duhovni razsvetlitvi. Strogost, čistost, usmiljenost in resnicoljubnost, osnovna načela religije, ustvarijo podlago za sprejemanje napredka v duhovnem znanju in Mahārāja Parīkṣit je omogočil takšne ugodne okoliščine. Ṛṣiji iz Naimiṣāraṇye so tako lahko opravljali žrtvovanja tisoč let. Z drugimi besedami, brez državne podpore se ne more progresivno razvijati nobena filozofska doktrina ali religiozno načelo. Za to skupno dobrobit bi moralo obstajati popolno sodelovanje med brāhmaṇami in kṣatriyami. Takšen duh je prevladoval še celo do vladavine Mahārāje Aśoke. Ker je imel Gospod Buda dovoljšno podporo kralja Aśoke, se je njegov kult znanja lahko razširil po vsem svetu.

Tako se končujejo Bhaktivedantova pojasnila k sedemnajstemu poglavju prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama z naslovom »Kaznovanje in poplačilo Kalija«.