TEKST 38

ke vayaṁ nāma-rūpābhyāṁ yadubhiḥ saha pāṇḍavāḥ
bhavato 'darśanaṁ yarhi hṛṣīkāṇām iveśituḥ

ke – kdo smo; vayam – mi; nāma-rūpābhyām – brez slave in sposobnosti; yadubhiḥ – z Yaduji; saha – skupaj z; pāṇḍavāḥ – in Pāṇḍavami; bhavataḥ – Tvoja; adarśanam – odsotnost; yarhi – kot da; hṛṣīkāṇām – čutov; iva – kot; īśituḥ – živega bitja.

Ko iz telesa odide živi duh, je v hipu konec slave in ugleda, ki sta pripadala telesu; če nas Ti ne boš več gledal, pa bo v trenutku konec vse naše slave in naših aktivnosti, skupaj s Pāṇḍavami in Yaduji.

SMISEL: Kuntīdevī si je popolnoma na jasnem, da se morajo Pāṇḍave za svojo eksistenco zahvaliti samo Śrī Kṛṣṇi. Ni dvoma, da so Pāṇḍave dobro utrjeni v ugledu in slavi pod vodstvom velikega kralja Yudhiṣṭhire, ki je poosebljena moralnost, in Yaduji so tudi nedvomno veliki zavezniki, toda brez vodstva Gospoda Kṛṣṇe so vsi samo ničle, tako kot so telesni čuti nekoristni, če jih ne usmerja zavest. Človek, ki ga ne usmerja milost Vsevišnjega Gospoda, se ne bi smel ponašati s svojim ugledom, močjo in slavo. Živa bitja so vedno odvisna; končni predmet, od katerega smo odvisni, pa je sam Gospod. Z napredkom materialnega znanja lahko izumimo vse vrste preprečilnih materialnih pripomočkov, toda brez Gospodovega vodstva bodo vse takšne iznajdbe doživele polom, pa če so preprečilni elementi še tako močni in čvrsti.