TEKST 27
deśa-kālārtha-yuktāni
hṛt-tāpopaśamāni ca
haranti smarataś cittaṁ
govindābhihitāni me
deśa – kraj; kāla – čas; artha – važnost; yuktāni – prežeti s; hṛt – srce; tāpa – plamteče; upaśamāni – ki gasijo; ca – in; haranti – privlačijo; smarataḥ – s spominjanjem; cittam – um; govinda – Vrhovna Osebnost zadovoljstva; abhihitāni – ki jih je povedal; me – meni.
Sedaj me privlačijo napotki, ki mi jih je izročila Božanska Osebnost [Govinda], saj so prežeti z navodili za osvoboditev plamtečega srca v vseh časih in krajih.
SMISEL: Arjuna tukaj omenja napotke Bhagavad-gīte, ki mu jih je dal Gospod na bojišču Kurukṣetre. Gospod je za Sabo pustil napotke v obliki Bhagavad-gīte ne samo za Arjunov blagor, temveč za vse čase in vse dežele. Bhagavad-gītā je srž vse vedske modrosti, ker jo je izgovorila Vsevišnja Božanska Osebnost. Sam Gospod jo je lepo predstavil za vse ljudi, ki imajo premalo časa za proučevanje obsežne vedske književnosti, kot so Upaniṣade, Purāṇe in Vedānta-sūtre. Postavljena je v študijo velikega zgodovinskega epa Mahābhārate, ki je bila napisana posebej za manj inteligentne, se pravi za ženske, delavce in za nevredne potomce brāhmaṇ, kṣatrij in višjih slojev vaiśij. Pouki Bhagavad-gīte so razrešili problem, ki se je na bojišču Kurukṣetre porodil v Arjunovem srcu. Arjuna se je še enkrat znašel v težkem položaju po Gospodovem odhodu izpred oči zemljanov, ko se je moral sprijazniti z izgubo pridobljene moči in slovesa, zato se je hotel znova spominjati velikega učenja Bhagavad-gīte, samo da bi vse prizadete poučil, da si lahko v vseh kritičnih trenutkih pomagajo z nasveti Bhagavad-gīte, ne samo v tolažbo pred vsakovrstnimi umskimi stiskami, temveč tudi za rešitev iz velikih zapletenosti, ki nas utegnejo zbegati v kakem kritičnem trenutku.
Milostni Gospod je pustil za Sabo veliki nauk Bhagavad-gīte, da lahko uporabljamo Gospodove napotke tudi sedaj, ko Ga ne moremo videti z materialnimi očmi. Čeprav materialni čuti na noben način ne morejo oceniti Vsevišnjega Gospoda, se lahko Gospod po Svoji nedoumljivi moči prilagodi čutni zaznavi pogojenih duš, ko se inkarnira po materiji, ki je samo druga oblika Gospodove pojavne energije. Zato je Bhagavad-gītā (ali katerakoli druga avtentična zvočna predstavitev Gospoda po svetih spisih) tudi Gospodova inkarnacija. Med Gospodovo zvočno predstavitvijo in Gospodom samim ni nobene razlike. Od Bhagavad-gīte imamo lahko enako korist, kot jo je imel Arjuna ob Gospodovi osebni navzočnosti.
Veren človek, ki se želi izviti iz objema materialnega bivanja, se lahko zlahka okoristi z Bhagavad-gīto, in s tem namenom je Gospod poučil Arjuno, kot da bi bil Arjuna potreben napotkov. Bhagavad-gītā povzema pet važnih dejavnikov znanja: (1) Vsevišnjega Gospoda, (2) živo bitje, (3) naravo, (4) čas in prostor ter (5) proces dejavnosti. Izmed teh sta Vsevišnji Gospod in živo bitje po kvaliteti eno. Analitično gledano je razlika med njima kot razlika med celoto in sestavnim delcem. Narava je inertna snov, ki razodeva vzajemno delovanje treh materialnih stanj, večni čas in brezmejni prostor pa sta onstran obstajanja materialne narave. Dejavnosti živega bitja so različne zmožnosti, ki lahko živo bitje ujamejo v past materialne narave ali pa ga iz nje osvobodijo. Vse te teme so na kratko razložene v Bhagavad-gīti, za nadaljnjo razsvetlitev pa je tematika izčrpno obdelana v Śrīmad-Bhāgavatamu. Izmed petih predmetov so Vsevišnji Gospod, živo bitje, narava ter čas in prostor večni, vendar so živo bitje, narava in čas pod upravo Vsevišnjega Gospoda, ki je absoluten in popolnoma neodvisen od vsakega drugega nadzora. Vsevišnji Gospod je vrhovni upravitelj. Materialna dejavnost živega bitja je brez začetka, a jo lahko popravimo z naravnanjem na duhovno kvaliteto. Tako bo prenehala ustvarjati materialne kvalitativne reakcije. Gospod in živo bitje sta oba zavestna in oba imata občutek identitete, občutek zavedanja kot živi sili. Toda živo bitje pod pogoji materialne narave po imenu mahat-tattva zmotno misli, da je različno od Gospoda. Celotna shema vedske modrosti je naravnana k izkoreninjenju tega nerazumevanja in s tem k osvoboditvi živega bitja od iluzije materialnega istovetenja. Ko živa bitja z znanjem in odrekanjem izkoreninijo to iluzijo, postanejo odgovorni akterji in tudi uživalci. Čut za uživanje je v Gospodu stvaren, medtem ko je v živem bitju takšen čut samo pobožna želja. Ta razlika v zavesti razločuje dve identiteti, namreč Gospoda in živo bitje. Sicer med Gospodom in živim bitjem ni nobene razlike. Živo bitje je torej vekomaj hkrati eno in različno. Na tem načelu temelji ves pouk Bhagavad-gīte.
V Bhagavad-gīti so tako Gospod kot živa bitja opisani kot sanātana, večni, in Gospodovo prebivališče daleč onkraj materialnega neba je tudi opredeljeno kot sanātana. Živo bitje je povabljeno k življenju v Gospodovi eksistenci sanātane, postopek, ki mu pomaga doseči Gospodovo prebivališče, kjer pride do izraza osvobojena dejavnost duše, pa se imenuje sanātana-dharma. Gospodovega večnega prebivališča pa ne more doseči, kdor ni osvobojen zablode materialnega istovetenja, in Bhagavad-gītā nam daje ključ za dosego tega stadija popolnosti. Postopek osvobajanja od zablode materialnega istovetenja se imenuje – na različnih stadijih – plodonosno delovanje, empiristična filozofija in vdano služenje, vse do transcendentalne spoznave. Takšna transcendentalna spoznava je mogoča, če vse zgoraj omenjene postavke uskladimo v odnosu z Gospodom. V Vedah predpisane človekove dolžnosti lahko postopoma očistijo grešni um pogojene duše in jo dvignejo na stopnjo znanja. Očiščena stopnja pridobivanja znanja postane osnova za vdano služenje Gospodu. Dokler človek poizveduje po rešitvi življenjskih problemov, se njegovo znanje imenuje jñāna ali očiščeno znanje, ko spozna dejansko rešitev življenjskih problemov, pa se utrdi v vdanem služenju Gospodu. Bhagavad-gītā se življenjskih problemov loteva z razločevanjem duše od elementov materije ter z vso logiko in argumenti dokazuje, da je duša v vseh okoliščinah neuničljiva in da se zunanji ovoj iz materije (telo in um) zamenja za še en rok materialnega bivanja, ki je polno nadlog. Bhagavad-gītā je torej namenjena prenehanju vseh različnih vrst nadlog, in Arjuna se je zatekel k temu velikemu znanju, ki ga je dobil med bitko na Kurukṣetri.