TEKST 24
te mayy apetākhila-cāpale 'rbhake
dānte 'dhṛta-krīḍanake 'nuvartini
cakruḥ kṛpāṁ yadyapi tulya-darśanāḥ
śuśrūṣamāṇe munayo 'lpa-bhāṣiṇi
te – oni; mayi – meni; apeta – ker nisem delal; akhila – vseh vrst; cāpale – nagnjenj; arbhake – dečku; dānte – ki je pokoril čute; adhṛta-krīḍanake – ki ni imel navade, da se igra in zabava; anuvartini – poslušen; cakruḥ – so izročili; kṛpām – brezvzročno milost; yadyapi – čeprav; tulya-darśanāḥ – po naravi nepristranski; śuśrūṣamāṇe – zvestemu; munayaḥ – muniji, učenci vedānte; alpa-bhāṣiṇi – kdor ne govori več, kot je potrebno.
Čeprav so bili po naravi nepristranski, so me privrženci vedānte blagoslovili z brezvzročno milostjo. Sam sem razvil samokontrolo in mi ni bilo do igranja in zabave, čeprav sem bil samo deček. Razen tega tudi nisem bil neubogljiv in nisem govoril več, kot je bilo potrebno.
SMISEL: V Bhagavad-gīti Gospod pravi: »Vse Vede iščejo Mene.« Gospod Śrī Caitanya je dejal, da so v Vedah samo tri teme, namreč vzpostavljanje odnosa med živimi bitji in Božansko Osebnostjo, opravljanje dolžnosti v predanem služenju v skladu s tem odnosom, ter izpolnitev končnega cilja, povratka k Bogu. Zato se beseda vedānta-vādīji, ali privrženci vedānte, nanaša na čiste bhakte Božanske Osebnosti. Vedānta-vādīji ali bhakti-vedānte so nepristranski pri razširjanju transcendentalnega znanja o predanem služenju. Zanje nihče ni sovražnik ali prijatelj; nihče ni izobražen ali neizobražen. Nikomur niso posebej naklonjeni in nikomur niso nenaklonjeni. Bhakti-vedānte vidijo, da navadni ljudje zapravljajo čas z lažnimi čutnimi stvarmi. Nevedne ljudske množice si prizadevajo tako usmeriti, da lahko znova vzpostavijo svoj izgubljeni odnos z Božansko Osebnostjo. S svojim prizadevanjem prebudijo čut za duhovno življenje tudi v najbolj pozabljeni duši, in ko jih bhakti-vedānte tako inicirajo, ljudje počasi napredujejo na poti transcendentalnega spoznavanja. Tako so vedānta-vādīji dečka inicirali, še preden je razvil samokontrolo in se odrekel otročjemu razvedrilu itd. Toda pred iniciacijo je (deček) vse bolj in bolj napredoval v disciplini, kar je najbolj pomembno za človeka, ki želi napredovati v liniji. V sistemu varṇāśrama-dharme, ki je začetek pravega človeškega življenja, majhne dečke po petih letih pošljejo od doma, da bi postali brahmacārīji v gurujevi āśrami, kjer se dečki načrtno učijo o teh stvareh – ne glede na to, ali so sinovi kralja ali pa sinovi navadnih državljanov. Urjenje je bilo obvezno ne samo za ustvarjanje dobrih državljanov, temveč tudi za pripravo dečkovega bodočega življenja za duhovno spoznavanje. Neodgovorno življenje čutnega uživanja je bilo otrokom privržencev sistema varṇāśrame neznano. Dečku so vcepili duhovno ostrino, še preden ga je oče položil v materino maternico. Tako oče kot mati sta bila odgovorna za dečkov uspeh v osvoboditvi iz materialnega jetništva. To je proces uspešnega načrtovanja družine. Ta proces je spočenjanje otrok za najvišjo popolnost. Kdor ni razvil samokontrole, kdor ni discipliniran in kdor ni povsem poslušen, se ne more uspešno držati navodil duhovnega učitelja, brez tega pa se nihče ne more vrniti k Bogu.