TEKST 20
pādair nyūnaṁ śocasi maika-pādam
ātmānaṁ vā vṛṣalair bhokṣyamāṇam
āho surādīn hṛta-yajña-bhāgān
prajā uta svin maghavaty avarṣati
pādaiḥ – za tri noge; nyūnam – prikrajšan; śocasi – če tožiš zaradi tega; mā – moja; eka-pādam – ena sama noga; ātmānam – lastno telo; vā – ali; vṛṣalaiḥ – po nezakonitih mesojedcih; bhokṣyamāṇam – za izkoriščanje; āhoḥ – v žrtvovanju; sura-ādīn – pooblaščeni polbogovi; hṛta-yajña – brez žrtvenega; bhāgān – deleža; prajāḥ – živa bitja; uta – naraščanje; svit – mar; maghavati – v lakoti in stiski; avarṣati – zaradi pomanjkanja dežja.
Izgubil sem svoje tri noge in zdaj stojim samo na eni. Ali tožiš zaradi mojega stanja? Ali pa si polna tesnobe, ker te bodo odslej izkoriščali nezakoniti mesojedci? Mogoče si žalostna zato, ker so polbogovi sedaj ostali brez svojega deleža žrtvenih ponudb, saj danes nihče več ne opravlja žrtvovanj? Ali pa se žalostiš nad živimi bitji, ki trpijo zaradi lakote in suše?
SMISEL: Ob napredovanju dobe kali bodo postopoma upadle zlasti štiri stvari, namreč življenjska doba, usmiljenost, moč pomnjenja ter moralna ali religiozna načela. Ker bo Dharma (načela religije) izgubljena v razmerju treh od štirih delov, je simbolični bik stal samo na eni nogi. Ko se tri četrtine celotnega svetovnega prebivalstva pretvori v brezbožce, se svet spremeni v pekel za živali. V dobi kali bodo brezbožne civilizacije ustvarile premnoge dozdevne verske skupnosti, katerih člani bodo posredno ali neposredno kljubovali Božanski Osebnosti. Zaradi brezvernih skupnosti bo svet postal neprimeren za bivanje razumnejšega dela ljudi. Ljudi lahko razvrstimo na več skupin sorazmerno z njihovo vero v Vsevišnjo Božansko Osebnost. Prvorazredni verni ljudje so vaiṣṇave in brāhmaṇe, sledijo kṣatriye, potem vaiśye, potem śūdre, potem mlecche, yavane in nazadnje caṇḍāle. Degradacija človeškega instinkta se začne z mlecchami, stanje caṇḍāle pa je zadnja beseda človekove degradacije. Z vsemi temi izrazi, ki jih omenja vedska književnost, nista nikoli mišljena posebna skupnost ali rod. Ti izrazi so splošne oznake za različne zmožnosti človeških bitij. Ni govora o dedni pravici ali skupnosti. Človek si lahko z lastnim trudom pridobi odgovarjajoče kvalifikacije, torej lahko sin vaiṣṇave postane mleccha, sin caṇḍāle pa lahko postane večji od brāhmaṇe, vse glede na človekovo druženje in intimnost njegovega odnosa z Vsevišnjim Gospodom.
Ljudje v tej dobi ne bodo opravljali nobenih žrtvovanj. Mleccha prebivalstvu bo kaj malo mar za opravljanje žrtvovanj, čeprav je opravljanje žrtvovanj bistveno za ljudi, ki so materialno zaposleni v čutnem uživanju. V Bhagavad-gīti se opravljanje žrtvovanj močno priporoča (Bg. 3.14-16).
Stvarnik Brahmā je ustvaril živa bitja, in ker je želel ustvarjeno živo bitje obdržati na progresivni poti vrnitve k Bogu, je ustvaril tudi sistem opravljanja žrtvovanj. Sistem je, da živa bitja živijo od pridelka žita in zelenjave; z uživanjem takšne hrane dobijo vitalno telesno moč v obliki krvi in semena, iz krvi in semena pa lahko eno živo bitje ustvari druga živa bitja. Rast žita, trave itd. omogoča dež, redne dežne padavine pa pridejo po zaslugi priporočenih žrtvovanj. Takšna žrtvovanja se izvajajo po obredih, ki so opisani v Vedah, namreč v Sāma Vedi, Yajur Vedi, Ṛg Vedi in Atharva Vedi. Manu-smṛti človeku svetuje, naj z žrtvenimi darovi na žgalnem oltarju zadovolji boga sonca. Če je bog sonca zadovoljen, bo pravilno zbral vodo iz morja; tedaj se bo na obzorju zbralo dovolj oblakov in padel bo dež. Po dovoljšnem deževju bo dovolj žita za ljudi in vse živali, živo bitje pa bo dobilo energijo za progresivno delovanje. Mlecche pa planirajo postavitev klavnic za ubijanje bikov in krav ter drugih živali, misleč, da bodo uspevali s povečevanjem števila tovarn in da bodo živeli od živalske hrane, ne da bi jim bilo treba opravljati žrtvovanja in pridelovati žito. Vedeti pa morajo, da bodo morali travo in zelenjavo vseeno pridelati tudi za živali, saj živali sicer ne morejo živeti. Da bi pridelali travo za živali, pa potrebujejo dovolj dežja. Zato morajo biti navsezadnje odvisni od milosti polbogov, kot so bog sonca, Indra in Candra, te polbogove pa je treba zadovoljiti z opravljanjem žrtvovanj.
Kot smo že večkrat omenili, je ta materialni svet neke vrste zapor. Polbogovi so Gospodovi služabniki, ki skrbijo za vzdrževanje pravilnega reda v zaporu. Ti polbogovi želijo videti, da se uporniška živa bitja, ki hočejo preživeti brez vere, postopoma obrnejo h Gospodovi vrhovni moči. Zato sveti spisi priporočajo sistem darovanja žrtev.
Materialistični ljudje hočejo trdo delati in izkoristiti sadove plodonosnega delovanja za čutno uživanje. Zato z vsakim življenjskim korakom delajo različne grehe. Drugi, ki se zavestno posvečajo vdanemu služenju Gospodu, pa so transcendentalni nad vsemi vrstami greha in kreposti. Njihovo delovanje je prosto onesnaženja s tremi stanji materialne narave. Bhaktam ni treba opravljati predpisanih žrtvovanj, ker je življenje bhakte samo po sebi simbol žrtvovanja. Ljudje, ki se posvečajo plodonosnemu delovanju za čutno uživanje, pa morajo opravljati predpisana žrtvovanja, saj so ta za plodonosne delavce edini način, če se želijo otresti reakcij na vse svoje grehe. Žrtvovanje je sredstvo za razveljavitev takšnih nakopičenih grehov. Kadar ljudje opravljajo žrtvovanja, so polbogovi zadovoljni, tako kot so zadovoljni zaporni uradniki, kadar se zaporniki spreobrnejo v poslušne podanike. Gospod Caitanya pa je priporočil eno samo yajño ali žrtvovanje, ki se imenuje saṅkīrtana-yajña, petje Hare Kṛṣṇa, katere se lahko udeleži vsak. Tako bhakte kot plodonosni delavci imajo lahko torej enako korist od izvajanja saṇkīrtana-yajñe.