TEKST 29

abhūta-pūrvaḥ sahasā
kṣut-tṛḍbhyām arditātmanaḥ
brāhmaṇaṁ praty abhūd brahman
matsaro manyur eva ca

abhūta-pūrvaḥ – nevideno; sahas – zaradi okoliščin; kṣut – lakote; tṛḍbhyām – kot tudi zaradi žeje; ardita – bil v stiski; ātmanaḥ – zaradi sebe; brāhmaṇam – brāhmaṇo; prati – zoper; abhūt – je postal; brahman – o brāhmaṇe; matsaraḥ – zavisten; manyuḥ – jezen; eva – takó; ca – in.

O brāhmaṇe, kraljeva jeza in zavist zoper modreca brāhmaṇo sta bili nevideni, ker so okoliščine povzročile njegovo lakoto in žejo.

SMISEL: Da sta kralja, kot je bil Mahārāja Parīkṣit, premagali jeza in zavist, zlasti še do modreca in brāhmaṇe, je bilo vsekakor nevideno. Kralj je dobro vedel, da so brāhmaṇe, modreci, otroci, ženske in starci vedno zunaj kazenske pristojnosti. Kralja pa tudi nikoli ne smemo imeti za prestopnika, tudi če zagreši veliko napako. Tukaj pa se je Mahārāja Parīkṣit ujezil na modreca in mu zavidal, ker sta ga mučila žeja in lakota, po Gospodovi volji. Kralj je imel pravico kaznovati podanika zaradi njegovega hladnega sprejema oziroma zapostavljanja kralja, toda krivec je bil svetnik in brāhmaṇa, zato je bilo to nevideno. Tako kot Gospod nikoli nikomur ne zavida, tudi Gospodov bhakta nikoli nikomur ne zavida. Edina utemeljitev ravnanja Mahārāje Parīkṣita je, da mu je tako narekoval Gospod.