TEKST 47

ahastāni sahastānām apadāni catuṣ-padām
phalgūni tatra mahatāṁ jīvo jīvasya jīvanam

ahastāni – tisti, ki so brez rok; sa-hastānām – za tiste, ki imajo roke; apadāni – tisti, ki so brez nog; catuḥ-padām – za tiste, ki imajo štiri noge; phalgūni – tisti, ki so šibki; tatra – tam; mahatām – za močnejše; jīvaḥ – živo bitje; jīvasya – za živo bitje; jīvanam – hrana za preživljanje.

Živa bitja brez rok postanejo plen bitij z rokami, živa bitja brez nog pa so plen štirinožcev. Močni se hranijo na račun šibkih in splošno pravilo je, da je eno živo bitje hrana za drugo.

SMISEL: Premišljeni zakon preživljanja v boju za obstanek je tu po vrhovni volji, zato se mu nihče ne more izogniti z nobeno množino načrtov. Živa bitja, ki so prišla v materialni svet proti volji Vrhovnega Bitja, so pod upravo vrhovne sile po imenu māyā-śakti, Gospodove pooblaščene predstavnice; ta daivī māyā ima nalogo zbadati pogojene duše s trojnimi nadlogami, izmed katerih je ena razložena v tem verzu: šibki so hrana za močnejše. Nihče ni dovolj močan, da bi se zaščitil pred nasilnim napadom močnejšega, in po Gospodovi volji so urejene kategorije šibkih, močnejših in najmočnejših. Če tiger poje šibkejšo žival, vključno s človekom, ni razloga za tožbo, ker je to zakon Vsevišnjega Gospoda. Toda čeprav zakon pravi, da se mora človek hraniti na račun drugega živega bitja, je tu tudi zakon zdravega razuma, saj se od človeka pričakuje, da bo spoštoval zakone svetih spisov. Druge živali tega ne morejo. Smisel človeškega življenja je samospoznanje, zato človek ne bi smel jesti ničesar, kar pred tem ni bilo darovano Gospodu. Gospod od Svojega bhakte sprejme vse vrste jedil, pripravljenih iz zelenjave, sadja, listov in žita. Gospodu lahko ponudimo na razne načine pripravljeno sadje, liste in mleko, ko pa Gospod hrano sprejme, lahko bhakta poje prasādo, kar bo postopoma ublažilo vse trpljenje v borbi za obstanek. To je potrjeno v Bhagavad-gīti (9.26). Svojo hrano lahko darujejo celo ljudje, ki so vajeni jesti živali, toda ne neposredno Gospodu, temveč Gospodovemu predstavniku in pod določenimi pogoji religioznih obredov. Namen odredb v svetih spisih ni spodbuditi jedce živali, temveč jih omejiti z regulativnimi načeli.

Živo bitje je vir preživljanja za druga, močnejša živa bitja. Človek ne bi smel biti preveč zaskrbljen glede svojega preživljanja v katerihkoli okoliščinah, saj čeprav so živa bitja vsepovsod, nobeno živo bitje nikjer ne strada zaradi pomanjkanja hrane. Nārada je Mahārāji Yudhiṣṭhiri svetoval, naj ga ne skrbi, ali njegova strica trpita zaradi pomanjkanja hrane, saj lahko živita od rastlinja, ki je na voljo v pragozdovih kot prasāda Vsevišnjega Gospoda, in tako spoznata pot odrešitve.

Izkoriščanje šibkejšega živega bitja po močnejšem je naravni zakon obstanka; v kraljestvih različnih živih bitij močnejši vedno poskuša pogoltniti šibkejšega. Tega nagnjenja ni mogoče umetno obrzdati pod materialnimi pogoji; obrzdamo ga lahko samo ob prebuditvi človekovega duhovnega čuta z izvajanjem duhovnih regulativnih načel. Vendar duhovna regulativna načela človeku ne dovoljujejo, da na eni strani kolje šibkejše živali, druge pa poučuje o miroljubnem sožitju. Kako lahko človek pričakuje mir v človeški družbi, če ne dopušča, da bi v miroljubnem sožitju živele živali? Zato morajo slepi voditelji najprej razumeti Vrhovno Bitje, potem pa poskusiti uvesti Božje kraljestvo. Božjega kraljestva ali Rāma-rājye ni mogoče uvesti, če se ne prebudi zavest Boga v umu ljudskih množic sveta.