TEKST 26
śriyo nivāso yasyoraḥ pāna-pātraṁ mukhaṁ dṛśām
bāhavo loka-pālānāṁ sāraṅgāṇāṁ padāmbujam
śriyaḥ – boginje sreče; nivāsaḥ – kraj prebivanja; yasya – čigar; uraḥ – prsi; pāna-pātram – posoda za pitje; mukham – obraz; dṛśām – za oči; bāhavaḥ – roke; loka-pālānām – za upravne polbogove; sāraṅgāṇām – za bhakte, ki govorijo in pojejo o bistvu ali biti; pada-ambujam – lotosova stopala.
Gospodove prsi so prebivališče boginje sreče. Njegov mesecu podoben obraz je pivski vrč za oči, ki so žejne vsega lepega. Njegovi roki sta počivališče za upravne polbogove. Njegova lotosova stopala pa so pribežališče čistih bhakt, ki razen o Njegovem Gospostvu ne govorijo ali pojejo o ničemer drugem.
SMISEL: Obstajajo različni razredi človeških bitij, ki iščejo različne vrste uživanja v različnih predmetih. Ljudem, ki stremijo za naklonjenostjo boginje sreče, vedska književnost daje obvestilo, da Gospodu v cintāmaṇi-dhāmi[1] (Gospodovem transcendentalnem prebivališču, kjer so vsa drevesa drevesa želja, hiše pa so iz kamna modrijanov) z velikim spoštovanjem vedno služi na tisoče in tisoče boginj sreče. Gospod Govinda tam pase krave surabhi, kar je Njegovo naravno opravilo. Kogar privlačijo Gospodove telesne poteze, bo lahko brez dodatnega napora videl te boginje sreče. Impersonalisti, ki so vajeni suhoparne spekulacije, takšnih boginj sreče ne morejo videti. Umetniki se čudijo prelepemu stvarstvu, toda če želijo popolno zadovoljstvo, se morajo zazreti v prelepi Gospodov obraz. Gospodov obraz je utelešenje lepote. Čemur pravijo prekrasna narava, je samo Njegov nasmeh, čemur pravijo milo prepevanje ptic, pa je samo vzorec Gospodovega šepetanja. Obstajajo upravni polbogovi, zadolženi za ministrske posle v kozmični upravi, ter majceni upravljavski bogovi, zaposleni v državni službi. Oboji živijo v nenehnem strahu pred drugimi tekmeci, toda če sprejmejo zaščito Gospodovih rok, jih bo Gospod vedno obvaroval pred napadi sovražnikov. Zvesti Gospodov služabnik v vladni upravi je idealen izvršni organ, ki lahko popolnoma zaščiti interese ljudskih množic. Drugi dozdevni upravljavci so simboli anahronizmov, ki ljudi pod svojo upravo peljejo v hude nadloge. Upravljavci lahko varno živijo pod zaščito Gospodovih rok. Bistvo vsega je Vsevišnji Gospod: pravijo Mu sāram. Kdor poje in govori o Njem, pa je sāraṅga, čisti bhakta. Čisti bhakte vedno koprnijo po Gospodovih lotosovih stopalih. Ta lotos ima poseben med, v katerem bhakte transcendentalno uživajo. Bhakte so kot čebele, ki vedno željno iščejo med. Śrīla Rūpa Gosvāmī, velik bhakta in ācārya v Gauḍīya-vaiṣṇava-sampradāyi, je izpel pesem o tem lotosovem medu, v kateri je sebe primeril čebeli: »O moj Gospod Kṛṣṇa, dovoli mi, da Ti posvetim svoje molitve. Moj um je kot čebela, ki željno išče medu. Zato Te prosim za prijaznost, da mojemu čebeljemu umu podariš počivališče ob Tvojih lotosovih stopalih, ki so vir vsega transcendentalnega medu. Vem, da celo Brahmā in drugi veliki polbogovi kljub dolgoletni meditaciji ne morejo videti žarkov, ki jih širijo nohti Tvojih lotosovih stopal. Vseeno pa je to moja srčna želja, o nezmotljivi, saj si zelo milosten do Svojih predanih bhakt. O Mādhava, vem tudi, da nimam pristne vdanosti za služenje Tvojim lotosovim stopalom, toda Tvoje Gospostvo ima nepojmljivo moč, tako da lahko narediš nemogoče. Tvoja lotosova stopala lahko osmešijo celo nektar rajskega kraljestva, zato me zelo privlačijo. O vrhovni večni, dovoli mi torej, da usmerim svoj um na Tvoja lotosova stopala in večno uživam okus Tvoje transcendentalne službe.« Bhakte so zadovoljni s počivališčem ob Gospodovih lotosovih stopalih in ne stremijo niti za gledanjem Njegovega vselepega obraza niti za zaščito Gospodovih mogočnih rok. Že po naravi so ponižni, zato je Gospod vedno najbolj naklonjen takšnim ponižnim bhaktam.
[1] cintāmaṇi-prakara-sadmasu kalpa-vṛkṣa-
lakṣāvṛteṣu surabhīr abhipālayantam
lakṣmī-sahasra-śata-sambhrama-sevyamānaṁ
govindam ādi puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi (Bs. 5.29)