TEKST 1

oṁ namo bhagavate vāsudevāya

janmādy asya yato 'nvayād itarataś cārtheṣv abhijñaḥ svarāṭ
tene brahma hṛdā ya ādi-kavaye muhyanti yat sūrayaḥ
tejo-vāri-mṛdāṁ yathā vinimayo yatra tri-sargo 'mṛṣā
dhāmnā svena sadā nirasta-kuhakaṁ satyaṁ paraṁ dhīmahi

om – o moj Gospod; namaḥ – priklanjam se; bhagavate – Božanski Osebnosti; vāsudevāya – Vāsudevi (sinu Vasudeve) ali Gospodu Kṛṣṇi, prvobitnemu Gospodu; janma-ādi – stvarjenje, vzdrževanje in uničenje; asya – manifestiranih univerzumov; yataḥ – od kogar; anvayāt – neposredno; itarataḥ – posredno; ca – in; artheṣu – namene; abhijñaḥ – popolnoma zavesten; sva-rāṭ – popolnoma neodvisen; tene – prenesel; brahma – vedsko znanje; hṛdā – zavest srca; yaḥ – kdor; ādi-kavaye – prvoustvarjenemu bitju; muhyanti – so postavljeni v iluzijo; yat – o komer; sūrayaḥ – veliki modreci in polbogovi; tejaḥ – ogenj; vāri – voda; mṛdām – zemlja; yathā – tako kot; vinimayaḥ – akcija in reakcija; yatra – na podlagi česar; tri-sargaḥ – tri svojstva kreacije, kreativnih zmožnosti; amṛṣā – skoraj stvarna; dhāmnā – z vso transcendentalno opremo; svena – samozadostno; sadā – vedno; nirasta – negacija z odsotnostjo; kuhakam – iluzija; satyam – resnica; param – absolutna; dhīmahi – meditiram na.

O moj Gospod, Śrī Kṛṣṇa, Vasudevov sin, o vseprežemajoča Božanska Osebnost, priklanjam se Ti z globokim spoštovanjem. Meditiram na Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ker je On Absolutna Resnica in pravzrok vseh vzrokov stvarjenja, vzdrževanja in uničenja manifestiranih univerzumov. Neposredno in posredno se zaveda vseh manifestacij in je neodvisen, ker ni višjega vzroka od Njega. On je bil tisti, ki je na začetku prenesel vedsko znanje v srce prvega živega bitja, Brahmājīja. S Svojo iluzijo zavaja tudi velike modrece in polbogove, tako kot človeka zbega iluzorna vizija vode v ognju ali zemlje na vodi. Samo po Njegovi zaslugi so materialni univerzumi – ki se začasno manifestirajo ob reakcijah treh svojstev narave – videti resnični, čeprav so nestvarni. Zato meditiram na Njega, Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ki večno obstaja v transcendentalnem prebivališču, na vekomaj osvobojenem iluzornih predstav materialnega sveta. Meditiram Nanj, ker je On Absolutna Resnica.

SMISEL: Izrazi globokega spoštovanja Božanski Osebnosti, Vāsudevi, se neposredno nanašajo na Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ki je božanski sin Vasudeve in Devakī. To bo podrobneje razloženo v nadaljnjem besedilu. Śrī Vyāsadeva tukaj pravi, da je Śrī Kṛṣṇa prvobitna Božanska Osebnost, vsi drugi pa so Njegovi neposredni ali posredni polnomočni deli ali deli polnomočnega dela. Śrīla Jīva Gosvāmī je to temo še podrobneje obrazložil v svoji Kṛṣṇa-sandarbhi. Tudi Brahmā, prvo živo bitje, je temo o Śrī Kṛṣṇi tehtno obrazložil v svoji razpravi po imenu Brahma-saṁhitā. Tudi v Sāma-veda Upaniṣadi piše, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa božanski sin Devakī. Prva postavka te molitve torej pravi, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa prvobitni Gospod, in če Absolutni Božanski Osebnosti sploh pripada kakšna transcendentalna nomenklatura, potem je to ime, ki ga označuje beseda Kṛṣṇa, kar pomeni vseprivlačen. V Bhagavad-gīti Gospod na mnogih mestih pravi, da je On prvobitna Božanska Osebnost, kar je potrdil Arjuna, pa tudi veliki modreci, kot so Nārada, Vyāsa in mnogi drugi. Tudi v Padma Purāṇi piše, da je med neštetimi Gospodovimi imeni glavno ime Kṛṣṇa. Ime Vāsudeve označuje polnomočni del Božanske Osebnosti, zato se verz nanaša na vse različne Gospodove oblike, ker so te oblike istovetne z Vāsudevo. Ime Vāsudeve posebej označuje božanskega sina Vasudeve in Devakī. Na Śrī Kṛṣṇo vedno meditirajo paramahaṁse, ki so dosegli popolnost v življenjskem redu odrekanja.

Vāsudeva ali Gospod Śrī Kṛṣṇa je vzrok vseh vzrokov. Vse, kar obstaja, je izšlo iz Gospoda. To bo podrobneje obrazloženo v poznejših poglavjih. Mahāprabhu Śrī Caitanya je to delo opisal kot čisto Purāṇo, ker vsebuje transcendentalno pripoved o Božanski Osebnosti Śrī Kṛṣṇi. Zgodovina Śrīmad-Bhāgavatama je tudi zelo znamenita. Napisal ga je Śrī Vyāsadeva, ko je dosegel zrelost v transcendentalnem znanju. Napisal ga je po navodilu svojega duhovnega učitelja Śrī Nāradajīja. Vyāsadeva je sestavil vso vedsko književnost, ki vsebuje Vede v štirih delih, Vedānta-sūtre (ali Brahma-sūtre), Purāṇe, Mahābhārato in tako dalje. Kljub vsemu pa še vedno ni bil zadovoljen. Njegov duhovni učitelj Nārada je opazil njegovo nezadovoljstvo, zato mu je svetoval, naj opiše transcendentalne dejavnosti Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Transcendentalne dejavnosti Gospoda Śrī Kṛṣṇe so posebej opisane v desetem spevu tega dela. Toda da bi dosegli sámo bit, moramo počasi napredovati z razvijanjem znanja o kategorijah.

Za filozofski um je naravno, da želi spoznati vir stvarstva. Ko ponoči gleda zvezde na nebu, se naravno sprašuje o njihovih prebivalcih. Takšna razglabljanja so za človeka naravna, kajti človek ima razvito zavest, ki je višja od zavesti živali. Avtor Śrīmad-Bhāgavatama daje neposreden odgovor na takšna vprašanja, ko pravi, da je Gospod Śrī Kṛṣṇa vir vseh kreacij. Gospod ni samo stvarnik univerzuma, temveč tudi njegov uničevalec. Manifestirana kozmična narava se v določenem trenutku po Gospodovi volji ustvari. Gospod jo nekaj časa vzdržuje, nato pa se po Njegovi volji uniči. Za vsemi kozmičnimi dejavnostmi je torej vrhovna volja. Seveda obstajajo različne vrste ateistov, ki ne verjamejo v stvarnika, toda to je zavoljo skromnega znanja. Sodobni znanstvenik je, denimo, ustvaril vesoljske satelite in jih poslal v vesolje, kjer nekaj časa letijo pod njegovim nadzorom, čeprav je znanstvenik daleč stran. Na podoben način so tudi vsi univerzumi z neštetimi zvezdami in planeti pod nadzorom inteligence Božanske Osebnosti.

V vedski književnosti je rečeno, da je Absolutna Resnica, Božanska Osebnost, glavna med vsemi živimi osebnostmi. Vsa živa bitja, od prvoustvarjenega bitja Brahme pa do najmanjše mravlje, so individualna živa bitja. Nad Brahmo pa so še druga živa bitja z individualnimi zmožnostmi, in Božanska Osebnost je tudi živo bitje. Tudi On je individuum, kot so druga živa bitja. Toda Vsevišnji Gospod ali vrhovno živo bitje ima najvišjo inteligenco in najizvrstnejše nepojmljive energije vseh mogočih vrst. Če lahko človeški možgani ustvarijo vesoljski satelit, si lahko brez težav zamislimo, da višji možgani od človekovih lahko proizvedejo podobne čudovite stvari, ki človekove daleč prekašajo. Razumen človek bo brez težav sprejel ta argument, trdovratni ateisti pa ga ne bodo nikoli priznali. Toda Śrīla Vyāsadeva že od samega začetka priznava vrhovno inteligenco kot parameśvaro, in se z globokim spoštovanjem priklanja vrhovni inteligenci, ki jo je naslovil s para ali parameśvara ali Vsevišnja Božanska Osebnost. Ta parameśvara je Śrī Kṛṣṇa, kar je potrjeno v Bhagavad-gīti in drugih spisih, ki jih je napisal Śrī Vyāsadeva, še posebej pa v Śrīmad-Bhāgavatamu. V Bhagavad-gīti Gospod pravi, da ni druge para-tattve (summum-bonuma) razen Njega. Zato Śrī Vyāsadeva od samega začetka obožuje para-tattvo, Śrī Kṛṣṇo, čigar transcendentalne dejavnosti so opisane v Desetem spevu.

Brezvestni ljudje takoj preidejo na Deseti spev in še posebej na pet poglavij, ki opisujejo Gospodov rāsa ples. Teh pet poglavij Śrīmad-Bhāgavatama predstavlja najzaupnejši del te velike književnosti. Kdor ni popolnoma usvojil transcendentalnega znanja o Gospodu, bo gotovo napačno razumel Njegove oboževanja vredne transcendentalne zabave po imenu rāsa ples in Njegove ljubezenske doživljaje z gopījami. Ta téma je visoko spiritualna, in samo osvobojene osebe, ki so se postopoma dvignile na stopnjo paramahaṁse, lahko uživajo v transcendentalni draži tega rāsa plesa. Zato Śrīla Vyāsadeva bralcu omogoča, da postopno razvije duhovno spoznanje, preden lahko zares uživa v draži samega bistva Gospodovih zabav. Zato je namerno priklical Gāyatrī mantro, dhīmahi. Gāyatrī mantra je namenjena duhovno naprednim ljudem. Kdor je uspešen v mantranju Gāyatrī mantre, lahko vstopi v Gospodovo transcendentalno stanje. Zato si moramo pridobiti brahmanske odlike in se popolnoma utrditi v svojstvu vrline, šele nato lahko uspešno izgovarjamo Gāyatrī mantro in na ta način dosežemo raven transcendentalnega spoznanja Gospoda, Njegovega imena, slave, odlik in tako naprej.

Śrīmad-Bhāgavatam je pripoved o Gospodovi svarūpi, ki se manifestira po Njegovi notranji moči. Ta moč se razlikuje od zunanje moči, ki je manifestirala kozmični svet v okviru našega izkustva. Śrīla Vyāsadeva je v tej śloki naredil jasno razliko med njima. Po njegovih besedah je manifestirana notranja moč resnična, zunanja manifestirana energija v obliki materialne eksistence pa je samo začasna in iluzorna kot fatamorgana v puščavi. V fatamorgani ni prave vode. Voda v njej je samo navidezna. Prava voda je nekje drugje. Manifestirana kozmična kreacija je videti kot stvarnost. Toda to je samo senca prave stvarnosti, ki je v duhovnem svetu. Absolutna Resnica je v duhovnem, ne v materialnem nebu. V materialnem nebu je vse relativna resnica. To pomeni, da je vsaka resnica odvisna od nečesa drugega. Materialna kozmična kreacija nastane ob vzajemnem delovanju treh svojstev narave, in začasne manifestacije so tako ustvarjene, da predstavijo iluzijo stvarnosti pred zmedenim umom pogojene duše, ki se pojavlja v vseh mogočih življenjskih vrstah in celo med višjimi polbogovi, kot so Brahmā, Indra, Candra in tako naprej. V resnici pa v manifestiranem svetu ni nobene stvarnosti. Obstaja samo navidezna stvarnost zaradi prave stvarnosti, ki je v duhovnem svetu, kjer Božanska Osebnost večno obstaja s Svojo transcendentalno opremo.

Glavni inženir zapletene konstrukcije osebno ne sodeluje v gradnji, a pozna vsak najmanjši kotiček, ker vse poteka po njegovih navodilih. Inženir ve vse o stavbi, neposredno in posredno. Tako tudi Božanska Osebnost, ki je vrhovni inženir materialne kozmične kreacije, pozna vsak najmanjši kotiček, četudi dela opravljajo polbogovi. V materialni kreaciji od Brahme pa do nepomembne mravlje nihče ni neodvisen. Vsepovsod lahko vidimo Gospodovo roko. Vsi materialni elementi in vse duhovne iskre izhajajo samo iz Njega. In vse ustvarjeno v materialnem svetu je samó vzajemno delovanje dveh energij, materialne in duhovne, ki izhajata iz Absolutne Resnice, Božanske Osebnosti, Śrī Kṛṣṇe. Čeprav lahko kemik v kemičnem laboratoriju z mešanjem vodika in kisika naredi vodo, pa delo živega bitja v laboratoriju v resnici usmerja Vsevišnji Gospod. In materiale, s katerimi dela, je tudi oskrbel Gospod. Gospod neposredno in posredno ve vse, pozna vse najmanjše podrobnosti, in je popolnoma neodvisen. Gospoda lahko primerimo zlatemu rudniku, kozmične kreacije v vseh najrazličnejših oblikah pa predmetom iz zlata, kot so zlati prstani, ogrlice in tako dalje. Zlat prstan in zlata ogrlica sta z zlatom v rudniku po kvaliteti eno, po količini pa se od zlata v rudniku razlikujeta. Zato je Absolutna Resnica hkrati ena in različna. Nič ni absolutno enako Absolutni Resnici, hkrati pa tudi nič ni neodvisno od Nje.

Vse pogojene duše – od Brahme, ki je inženir celotnega univerzuma, pa do nepomembne mravlje – nekaj ustvarjajo, toda nihče ni neodvisen od Vsevišnjega Gospoda. Materialist zmotno misli, da razen njega samega ni drugega stvarnika. To je māyā ali iluzija. Zaradi skromnega znanja materialist ne more videti tistega, kar je zunaj dosega njegovih nepopolnih čutov, tako da misli, da materija sama po sebi privzame obliko brez pomoči višje inteligence. To je Śrīla Vyāsadeva ovrgel v tej śloki: »Popolna celota ali Absolutna Resnica je vir vsega, zato nič ni neodvisno od telesa Absolutne Resnice.« Utelešeni zelo hitro zve vse, kar se zgodi telesu. Ker je kreacija telo absolutne celote, Absolutni neposredno in posredno ve za vse, kar se dogaja v kreaciji.

Tudi śruti-mantra navaja, da je absolutna celota ali Brahman pravir vsega. Iz Njega Vse izhaja, On vse vzdržuje, in nazadnje vse vstopi Vanj. To je zakon narave. Isto je potrjeno v smṛti-mantri, ki pravi, da je Absolutna Resnica ali Brahman vir, iz katerega na začetku Brahmovega milenija vse izhaja, in rezervoar, v katerega se na koncu vse vrača. Materialni znanstveniki imajo za samo po sebi umevno, da je pravir planetnega sistema sonce, ne morejo pa pojasniti, kaj je vir sonca. Tu se pojasnjuje pravir. V vedski književnosti piše, da Brahmā (ki ga lahko primerimo soncu) ni najvišji stvarnik. Ta śloka pravi, da je Božanska Osebnost poučila Brahmo o vedskem znanju. Nekdo bi lahko dejal, da Brahmā kot prvo živo bitje ni mogel biti navdihnjen, ker tedaj ni bilo nobenega drugega bitja. Tu je rečeno, da je Vsevišnji Gospod navdihnil drugotnega stvarnika, Brahmo, da bi Brahmā lahko opravil svoje kreativne naloge. Vrhovna inteligenca za vsemi kreacijami je torej Absolutno Božanstvo, Śrī Kṛṣṇa. V Bhagavad-gīti Gospod Śrī Kṛṣṇa pravi, da je samo On vrhovni nadzornik kreativne energije, prakṛti, ki predstavlja celotnost materije. Zato Śrī Vyāsadeva ne obožuje Brahme, temveč Vsevišnjega Gospoda, ki Brahmo vodi v njegovih kreatorskih dejavnostih. V tej śloki sta posebej pomembni besedi abhijñaḥ in svarāṭ. Ti dve besedi Vsevišnjega Gospoda razlikujeta od vseh drugih živih bitij. Nobeno drugo živo bitje ni niti abhijñaḥ niti svarāṭ. To pomeni, da nihče nima niti popolnega zavedanja niti popolne neodvisnosti. Celo Brahmā je moral meditirati na Vsevišnjega Gospoda, da bi lahko ustvarjal, da niti ne govorimo o velikih znanstvenikih, kot je Einstein! Možgani takšnega znanstvenika vsekakor niso stvaritev človeškega bitja. Znanstveniki ne morejo izdelati takšnih možganov, da niti ne govorimo o nerazumnih ateistih, ki kljubujejo Gospodovi avtoriteti! Tudi impersonalisti māyāvādīji, ki drug drugemu laskajo, da lahko postanejo eno z Gospodom, niso niti abhijñaḥ niti svarāṭ. Ti impersonalisti živijo v veliki askezi, da bi pridobili potrebno znanje za stopitev z Gospodom. Navsezadnje pa postanejo odvisni od kakega bogatega učenca, ki jih oskrbuje z denarjem za gradnjo samostanov in templjev. Ateista Rāvaṇa in Hiraṇyakaśipu sta morala delati hude pokore, preden sta lahko izzvala Gospodovo avtoriteto. Toda na koncu sta bila nemočna in se nista mogla rešiti, ko se je Gospod pojavil pred njima kot okrutna smrt. Enako velja tudi za sodobne ateiste, ki si drznejo posmehovati se Gospodovi avtoriteti. Takšni ateisti bodo doživeli podobno usodo, ker se zgodovina ponavlja. Kadarkoli ljudje zanemarijo Gospodovo avtoriteto, je tu narava s svojimi zakoni, da jih kaznuje. To je potrjeno v Bhagavad-gīti v znanem verzu yadā yadā hi dharmasya glāniḥ: »Kadarkoli upade dharma in poraste adharma, o Arjuna, se Jaz inkarniram.« (Bg. 4.7)

Da je Vsevišnji Gospod vsepopoln, potrjujejo vse śruti-mantre. V śruti-mantrah piše, da je vsepopolni Gospod s pogledom preletel materijo in tako ustvaril vsa živa bitja. Živa bitja so Gospodovi sestavni delci, in ko oplodi velikansko materialno kreacijo s semeni duhovnih isker, ustvarjalne energije začnejo delovati in uprizarjati številne čudovite kreacije. Ateist utegne reči, da Bog ni nič bolj vešč od urarja, toda jasno je, da je Bog večji, ker lahko ustvari stroje v dvojnih moških in ženskih oblikah. Te moške in ženske oblike kot stroji različnih tipov naprej proizvajajo neštete podobne stroje, ne da bi bilo treba Bogu še posegati vmes. Če bi človek lahko izdelal stroje, ki bi proizvajali druge stroje brez njegovega nadaljnjega vmešavanja, bi se približal inteligenci Boga. Toda to ni možno, ker mora z vsakim strojem ravnati posebej. Zato nihče ne more ustvarjati tako dobro kot Bog. Drugo ime za Boga je asamaurdhva, kar pomeni, da Mu nihče ni enak in da nihče ni večji od Njega. Paraṁ satyam ali Vrhovna Resnica je oseba, ki nima tekmeca in ki je večja od vseh. To je potrjeno v śruti-mantrah. V śruti-mantrah piše, da je pred stvarjenjem materialnega univerzuma obstajal samo Gospod, ki je gospodar vsakogar. Ta Gospod je Brahmo poučil o vedskem znanju. Tega Gospoda moramo ubogati v vsakem pogledu. Vsakdo, ki se želi osvoboditi materialne zapletenosti, se mora predati Njemu. To potrjuje tudi Bhagavad-gītā.

Kdor se ne preda lotosovim stopalom Vsevišnjega Gospoda, bo gotovo zaveden. Samo če se inteligenten človek preda Kṛṣṇovim lotosovim stopalom in dovršeno spozna, da je Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov – kot je potrjeno v Bhagavad-gīti – samo tedaj lahko takšen inteligenten človek postane mahātmā ali velika duša. Toda taka velika duša je zelo redka. Samo mahātme lahko razumejo, da je Vsevišnji Gospod pravzrok vseh kreacij. On je parama ali najvišja resnica, ker so vse druge resnice odvisne od Njega. Gospod je vseveden, in Zanj iluzija ne obstaja.

Nekateri učenjaki māyāvāda šole zagovarjajo stališče, da Śrīmad-Bhāgavatama ni napisal Śrī Vyāsadeva. Nekateri izmed njih menijo, da je knjiga delo sodobnega pisca po imenu Vopadeva. Da bi ovrgel te nesmiselne argumente, je Śrī Śrīdhara Svāmī navedel, da Śrīmad-Bhāgavatam omenjajo mnoge izmed najstarejših Purāṇ. Prva śloka Bhāgavatama se začenja z Gāyatrī mantro. O tem govori Matsya Purāṇa, ki je najstarejša Purāṇa. Ta Purāṇa v zvezi z Gāyatrī mantro v Bhāgavatamu pravi, da so v tej knjigi mnoge pripovedi z duhovnimi navodili, ki se začenjajo z Gāyatrī mantro. V njej je tudi zgodba o Vṛtrāsuri. Kdor podari to veliko delo na dan polnega meseca, bo dosegel najvišjo življenjsko popolnost in se vrnil k Bogu. Bhāgavatam omenjajo tudi druge Purāṇe, v katerih jasno piše, da je bilo delo napisano v dvanajstih spevih, ki vsi skupaj štejejo osemnajst tisoč ślok. O Bhāgavatamu je govor tudi v Padma Purāṇi v pogovoru med Gautamo in Mahārājo Ambarīṣo. Gautama je kralju svetoval, naj redno prebira Śrīmad-Bhāgavatam, če se želi rešiti materialnega suženjstva. Tako lahko vidimo, da je avtoriteta Bhāgavatama nesporna. V zadnjih petsto letih so mnogi veliki učenjaki in ācārye – kot so Jīva Gosvāmī, Sanātana Gosvāmī, Viśvanātha Cakravartī, Vallabhācārya in mnogi drugi vidni učenjaki tudi po Gospodu Caitanyi – napisali izčrpne komentarje Bhāgavatama. Resen študent bi dobro storil, če se potrudi in prebere te komentarje, da bi lahko bolje užival v transcendentalnih sporočilih.

Śrīla Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura posebej obravnava izvorno in čisto psihologijo spolnosti (ādi-raso), ki je popolnoma brez posvetne opitosti. Cela materialna kreacija se vrti okrog spolnosti. V sodobni civilizaciji je spolnost središčna točka vsega delovanja. Spolnost prevladuje, kamorkoli se ozremo. Spolnost zatorej ni nestvarna. Njeno stvarnost je mogoče izkusiti v duhovnem svetu. Materialna spolnost je samo popačen odsev izvornega dejanja. Izvorno dejanje je v Absolutni Resnici, zato Absolutna Resnica ne more biti neosebna. Če bi bila neosebna, ne bi mogla imeti čiste spolnosti. Ker so impersonalistični filozofi pretirano poudarili neosebnost najvišje resnice, so dali posredno spodbudo odvratni posvetni spolnosti. Zato so ljudje brez vednosti o pravi duhovni obliki spolnosti dobili vtis, da je popačena materialna spolnost vse. Obstaja razlika med spolnostjo v obolelem materialnem stanju in duhovno spolnostjo.

Śrīmad-Bhāgavatam bo nepristranskega bralca postopno dvignil do najvišje stopnje popolnosti v transcendenci. Bralec bo po njegovi zaslugi transcendiral tri načine materialnih dejavnosti: plodonosno delovanje, spekulativno filozofijo in oboževanje funkcionalnih božanstev, ki je zastopano v vedskih verzih.