TEKST 21

hantāsmiñ janmani bhavān mā māṁ draṣṭum ihārhati
avipakva-kaṣāyāṇāṁ durdarśo 'haṁ kuyoginām

hanta – o Nārada; asmin – ta; janmani – življenjska doba; bhavān – ti; mā – ne; mām – Mene; draṣṭum – videti; iha – tukaj; arhati – zasluži; avipakva – nezrel; kaṣāyāṇām – materialna nečistota; durdarśaḥ – težko viden; aham – Jaz; kuyoginām – nepopoln v službi.

O Nārada [je spregovoril Gospod], žal Me v tem življenju ne boš več mogel videti. Kdor je nepopoln v službi in ni popolnoma osvobojen vseh materialnih primesi, Me le stežka lahko vidi.

SMISEL: Bhagavad-gītā opisuje Osebnost Boga kot najbolj čistega, Vsevišnjega in kot Absolutno Resnico. V Njegovi osebi ni niti najmanjšega sledu o materialnosti, tako da se Mu človek s tudi najmanjšo primesjo materialne privrženosti ne more približati. Predano služenje se začne na točki osvobojenosti od vsaj dveh oblik materialnih svojstev, namreč svojstva strasti in svojstva neznanja. Rezultat tega je osvobojenost od kāme (poželenja) in lobhe (pohlepnosti). To se pravi, da moramo biti osvobojeni želja po čutnem uživanju in lakomnosti po čutnem zadovoljevanju. Uravnovešeno svojstvo narave je vrlina. Toda za popolno osvoboditev od vseh materialnih primesi se moramo otresti tudi svojstva vrline. Iskati avdienco Boga v samotnem gozdu je delovanje v vrlini. Človek lahko odide v gozd, da bi dosegel duhovno popolnost, toda to še ne pomeni, da tam lahko osebno vidi Gospoda. Samo če je bhakta popolnoma prost vseh materialnih vezanosti in utrjen na položaju transcendence, lahko vzpostavi osebni stik z Božansko Osebnostjo. Najboljša metoda je, da živimo tam, kjer se obožuje Gospodova transcendentalna oblika. Gospodovo svetišče je transcendentalno mesto, medtem ko je gozd materialno dobro bivališče. Bhakti začetniku se vedno bolj priporoča, da obožuje Gospodovo Božanstvo (arcanā), kot pa da odide v gozd in tam išče Gospoda. Predano služenje se začne s procesom arcane, kar je boljše od odhoda v gozd. V njegovem zdajšnjem življenju, ki je popolnoma osvobojeno vsega materialnega koprnenja, Śrī Nārada Muni ne gre v gozd, a lahko s sámo svojo navzočnostjo vsako mesto spremeni v Vaikuṇṭho. Nārada potuje z enega planeta na drugega in spreobrača ljudi, bogove, Kinnare, Gandharve, ṛṣije, munije in vse druge v Gospodove bhakte. S svojimi dejanji je mnoge bhakte – kot so Prahlāda Mahārāja, Dhruva Mahārāja in mnogi drugi – vključil v Gospodovo transcendentalno službo. Zato se Gospodov čisti bhakta ravna po zgledu velikih bhakt, kot sta Nārada in Prahlāda, in ves čas izkoristi za slavljenje Gospoda s kīrtano. Takšen proces pridiganja je transcendentalen nad vsemi materialnimi svojstvi.