TEKST 12
sarvartu-sarva-vibhava- puṇya-vṛkṣa-latāśramaiḥ
udyānopavanārāmair vṛta-padmākara-śriyam
sarva – vsi; ṛtu – letni časi; sarva – vsa; vibhava – obilja; puṇya – pobožna; vṛkṣa – drevesa; latā – ovijalke; āśramaiḥ – z zavetišči puščavnikov; udyāna – s sadovnjaki; upavana – cvetličnimi vrtovi; ārāmaiḥ – počivališči in prelepimi parki; vṛta – obkroženi z; padma-ākara – rojstni kraj lotosov (lepi vodni zbiralniki); śriyam – ki povečujejo lepoto.
Mesto Dvārakāpurī je bilo polno obilja vseh letnih časov. Tam so bila zavetišča puščavnikov, sadovnjaki, cvetlični vrtovi, parki in vodni zbiralniki, v katerih so bujno uspevali lotosovi cvetovi.
SMISEL: Človeška civilizacija lahko doseže popolnost, če izkoristi darove, ki jih narava daje sama po sebi. V tem opisu obilja Dvārake vidimo, da so mesto obdajali cvetlični vrtovi in sadovnjaki ter vodni zbiralniki z bujno uspevajočimi lotosi. Nikjer niso omenjeni predelovalni obrati in tovarne ter klavnice, ki so v sodobnih metropolah nepogrešljive pritikline. Nagnjenje do uporabe naravnih darov je še vedno tu, tudi v srcu sodobnega civiliziranega človeka. Voditelji sodobne civilizacije gredo prebivat v bližino takšnih naravno lepih vrtov in vodnih površin, navadne ljudi pa nastanijo v preobljudenih območjih brez parkov in vrtov. Tukaj pa imamo povsem drugačen opis mesta Dvārake. Kakor je videti, so vso dhāmo (stanovanjsko četrt) obdajali vrtovi in parki z vodnimi zbiralniki, kjer so rasli lotosovi cvetovi. Očitno so bili vsi ljudje odvisni od naravnih darov v obliki sadežev in cvetov in niso potrebovali industrijskih obratov, ki jih spremlja prebivanje v stanovanjskih četrteh z umazanimi barakami in zakotnimi ulicami. Napredek civilizacije se ne meri glede na rast predelovalnih obratov in tovarn, ki izprijajo človekove finejše instinkte, temveč glede na razvoj človekovih potentnih duhovnih instinktov in omogočanje njegovega povratka k Bogu. Razvijanje tovarn in predelovalnih obratov se imenuje ugra-karma ali jedke dejavnosti. Takšne dejavnosti izprijajo finejše občutke človeka in človeške družbe, ki se pretvori v ječo demonov.
Tu je govor o pobožnih drevesih, ki dajejo sezonske cvetove in plodove. Brezbožna drevesa so zgolj nekoristno goščavje, uporabno samo za kurjavo. V sodobni civilizaciji vzdolž cest sadijo takšna brezbožna drevesa. Človekovo energijo bi morali pravilno uporabiti za razvijanje finejših čutov za duhovno razumevanje, ki je ključ do rešitve življenjskih problemov. Sadje, cvetje, čudoviti vrtovi, parki z vodnimi zbiralniki, kjer se race in labodi igrajo sredi lotosovih cvetov, ter krave, ki dajejo dovolj mleka in masla, odločilno vplivajo na razvoj finejših tkiv v človeškem telesu. Nasprotje temu pa so ječe rudnikov, tovarn in delavnic, ki v delavskem razredu razvijajo demonska nagnjenja. Ljudje na monopolnem položaju uspevajo na račun delavskega razreda, zato med njimi prihaja do nenehnih spopadov. Opis Dvārakā-dhāme je ideal človeške civilizacije.