TEKST 45
tatra dundubhayo nedur deva-mānava-vāditāḥ
śaśaṁsuḥ sādhavo rājñāṁ khāt petuḥ puṣpa-vṛṣṭayaḥ
tatra – nato; dundubhayaḥ – bobni; neduḥ – so zazveneli; deva – polbogovi z drugih planetov; mānava – ljudje iz vseh dežel; vāditāḥ – udarjali na; śaśaṁsuḥ – slavili; sādhavaḥ – pošteni; rājñām – kraljevi stan; khāt – z neba; petuḥ – se je vsul; puṣpa-vṛṣṭayaḥ – dež cvetja.
Nato so ljudje in polbogovi v njegovo čast začeli udarjati po bobnih, pošteni kraljevi stan pa je priredil svečanosti časti in spoštovanja. Z neba se je vsul dež cvetja.
SMISEL: Bhīṣmadevo so spoštovali tako ljudje kot polbogovi. Čeprav človeška bitja živijo na zemlji in drugih podobnih planetih v Bhūr in Bhuvar skupinah planetov, polbogovi pa živijo na Svar planetih, ali rajskih planetih, so vsi poznali Bhīṣmadevo kot velikega bojevnika in Gospodovega bhakto. Čeprav je bil človek, je bil kot mahājana (ali avtoriteta) na ravni Brahme, Nārade in Śive. Človeško bitje ne more biti enakovredno velikim polbogovom; njihove kvalitete lahko razvije samo človek, ki je dosegel duhovno popolnost. Tako je Bhīṣmadeva slovel po vseh univerzumih. V tistem času so za medplanetna potovanja uporabljali finejše metode od jalovih naporov z mehaničnimi vesoljskimi ladjami. Ko so na oddaljenih planetih zvedeli za Bhīṣmadevovo preminutje, so ga vsi prebivalci z višjih planetov in prebivalci planeta zemlje obsuli s cvetjem, da bi izkazali dolžno spoštovanje veliki umrli osebnosti. Dež cvetja, ki se je vsul z neba, je znak priznanja velikih polbogov in ga ne bi smeli primerjati z okraševanjem mrtvega telesa. Bhīṣmadevovo telo je bilo prežeto z duhovnim spoznanjem, zato je izgubilo svoje materialne učinke; telo je postalo spiritualizirano, tako kot železo, ki se razžari, ko pride v stik z ognjem. Telo dovršeno samorealizirane duše torej ni materialno. Ob smrti takšnega duhovnega telesa se priredijo posebni obredi. Spoštovanja in priznanja, ki so ju izkazali Bhīṣmadevi, nikoli ne bi smeli umetno posnemati, tako kot sedaj, ko je prišlo v modo, da tako imenovano jayantī ceremonijo opravijo za vsakega navadnega človeka. V avtentičnih śāstrah piše, da je prirejanje jayantī obreda za navadnega človeka (pa če je materialno še tako vzvišen) žalitev Gospoda, ker je jayantī rezervirana za dan Gospodovega prihoda na zemljo. Bhīṣmadevove aktivnosti so bile edinstvene, edinstven pa je bil tudi njegov odhod v Božje kraljestvo.