TEKST 5

arjuna uvāca

vañcito 'haṁ mahā-rāja
hariṇā bandhu-rūpiṇā
yena me 'pahṛtaṁ tejo
deva-vismāpanaṁ mahat

arjunaḥ uvāca – Arjuna je dejal; vañcitaḥ – je zapustil; aham – mene; mahā-rāja – o kralj; hariṇā – Božanska Osebnost; bandhu-rūpiṇā – kot da bi bil intimen prijatelj; yena – od kogar; me – moja; apahṛtam – mi je bila odvzeta; tejaḥ – moč; deva – med polbogovi; vismāpanam – je vzbujala začudenje; mahat – osupljiva.

Arjuna je dejal: O kralj! Vsevišnja Božanska Osebnost Hari, ki je z menoj ravnal kot z intimnim prijateljem, me je pustil samega. Zato me je sedaj zapustila osupljiva moč, ki je vzbujala začudenje celo med polbogovi.

SMISEL: V Bhagavad-gīti (10.41) Gospod pravi: »Vedi, da je vsaka oseba z izjemno močjo in obiljem v bogastvu, moči, lepoti, znanju in vseh drugih materialno zaželenih darovih samo proizvod neznatnega delca popolne celote Moje energije.« Nihče torej ne more imeti niti najmanjše neodvisne moči, če ga z njo ne obdari Gospod. Kadar Gospod sestopi na zemljo s Svojimi večnimi vekomaj osvobojenimi družabniki, ne razodene samo Svoje lastne božanske energije, temveč s potrebno energijo za izvršitev poslanstva Svoje inkarnacije pooblasti tudi Svoje bhakte družabnike. V Bhagavad-gīti tudi piše, da Gospod in Njegovi večni družabniki velikokrat sestopijo na zemljo, pri čemer se Gospod spominja vseh različnih vlog v inkarnacijah, medtem ko jih družabniki po Njegovi vrhovni volji pozabijo. In ko Gospod odide s površine zemlje, vse Svoje družabnike vzame s Seboj. Moč in energija, s katerima je bil obdarjen Arjuna, sta bili potrebni za izpolnitev Gospodovega poslanstva, po izpolnitvi Njegovega poslanstva pa so bile Arjuni moči (ki jih je dobil v nujni situaciji) odvzete, saj osupljive moči, ki so spravile v začudenje celo prebivalce raja, niso bile več potrebne in tudi niso bile namenjene vrnitvi domov, nazaj k Bogu. Če Gospod lahko moč podari ali pa jo odvzame celo velikemu bhakti Arjunove vrste in celo polbogovom v raju, to še toliko bolj velja za navadna živa bitja, ki so v primerjavi s takšnimi velikimi dušami prave ničle. Iz tega bi morali izvleči pouk, da se nihče ne bi smel ponašati s svojimi od Boga sposojenimi močmi. Razumen človek bi moral biti prej hvaležen Gospodu za Njegove darove in te moči izkoristiti za služenje Gospodu. Gospod lahko takšno moč v vsakem trenutku odtegne, zato bomo moč in obilje najbolje izkoristili, če ju uporabimo v služenju Gospodu.