TEKST 23
pitāmaha-samaḥ sāmye prasāde giriśopamaḥ
āśrayaḥ sarva-bhūtānāṁ yathā devo ramāśrayaḥ
pitāmaha – ded, ali Brahmā; samaḥ – enako dober; sāmye – glede; prasāde – v deljenju miloščine ali v velikodušnosti; giriśa – gospod Śiva; upamaḥ – primerjava po uravnoteženosti; āśrayaḥ – zatočišče; sarva – vseh; bhūtānām – živih bitij; yathā – kot; devaḥ – Vsevišnji Gospod; ramā-āśrayaḥ – Božanska Osebnost.
Po umski uravnovešenosti bo otrok enak svojemu dedu Yudhiṣṭhiri ali Brahmi. Po velikodušnosti bo kot gospodar hriba Kailāse, Śiva. Poleg tega bo vsakomur dajal zatočišče kakor Vsevišnja Božanska Osebnost Nārāyaṇa, ki daje zavetje celo boginji sreče.
SMISEL: Umska uravnovešenost se nanaša tako na Mahārājo Yudhiṣṭhiro kot tudi na Brahmo, deda vseh živih bitij. Po mnenju Śrīdhare Svāmīja je z dedom mišljen Brahmā, po mnenju Viśvanāthe Cakravartīja pa je ded sam Mahārāja Yudhiṣṭhira. Toda v obeh primerih je primerjava enako dobra, saj kot priznana predstavnika Vsevišnjega Gospoda oba delujeta za blagor živega bitja, torej morata oba ohranjati umsko uravnovešenost. Vsak odgovoren izvršni predstavnik na vrhu vladne uprave mora prenašati različne napade in obtožbe od istih ljudi, za katere dela. Brahmājīja so kritizirale celo gopīje, najpopolnejši Gospodovi bhakte. Gopīje so bile nezadovoljne z Brahmovim delom, ker je gospod Brahmā (kot stvarnik našega univerzuma) ustvaril očesne veke, ki so jih ovirale pri gledanju Gospoda Kṛṣṇe. Niso mogle prenesti niti trenutka mežikanja z očmi, ker jih je preprečevalo pri gledanju njihovega ljubljenega Gospoda Kṛṣṇe. Kaj naj potem rečemo za druge, ki so že po naravi zelo kritični do vsakega dejanja odgovornega človeka? Čeprav je moral Mahārāja Yudhiṣṭhira prebroditi mnoge težavne situacije, ki so jih ustvarili njegovi sovražniki, je v vseh kritičnih okoliščinah pokazal največjo popolnost pri ohranjanju umske uravnovešenosti. Zato sta oba deda povsem ustrezna primera umske uravnovešenosti.
Gospod Śiva je proslavljen polbog, ki nagrajuje berače. Zato se imenuje Āśutoṣa, kar se nanaša na osebo, ki jo je zlahka mogoče zadovoljiti. Njegovo drugo ime je Bhūtanātha ali gospodar navadnega ljudstva, ki mu je večinoma privrženo zaradi velikodušnih darov, ki jih daje tudi ne glede na posledice. Rāvaṇa je bil zelo privržen gospodu Śivi, in ko ga je zlahka zadovoljil, je postal tako močan, da je hotel izzvati avtoriteto Gospoda Rāme. Gospod Śiva seveda nikoli ni pomagal Rāvaṇi v boju z Rāmo, ki je Vsevišnja Božanska Osebnost in gospodar gospoda Śive. Vṛkāsuri je gospod Śiva podaril blagoslov, ki ni bil samo neprijeten, temveč tudi vznemirjajoč. Vṛkāsura je po milosti gospoda Śive dobil moč, da lahko razblini glavo vsakogar, če se je samo dotakne. Čeprav je ta dar dobil od gospoda Śive, je prekanjeni nepridiprav želel moč preizkusiti na glavi gospoda Śive. Da bi se rešil iz težav, se je moral gospodar zateči k Viṣṇuju, nakar je Gospod Viṣṇu razširil vpliv Svoje iluzorne moči in Vṛkāsuro vprašal, zakaj ne bi opravil poskusa na svoji lastni glavi. Falot je tako storil in je bil sam ubit, svet pa je bil rešen pred vsakovrstnimi težavami, ki bi jih sicer povzročil takšen prekanjen berač polbogov. Izvrstna poanta je, da gospod Śiva nikoli nikomur ne odreče nobenega daru. Zato je najradodarnejši, čeprav včasih pride do kake pomote.
Ramā pomeni boginja sreče. Njeno zavetje pa je Gospod Viṣṇu. Gospod Viṣṇu vzdržuje vsa živa bitja. Obstaja nešteto živih bitij; ne samo na površini našega planeta, temveč tudi na vseh drugih stotisočih planetih. Vsa ta živa bitja so preskrbljena z vsemi življenjskimi potrebščinami za pohod na poti napredka proti cilju samospoznavanja, vendar pa jim na poti čutnega zadovoljevanja māyā (iluzorna energija) povzroča težave, zatorej potujejo po poti lažnega načrtovanja gospodarskega razvoja. Takšen gospodarski razvoj ni nikoli uspešen, ker je iluzoren. Ti ljudje si vedno prizadevajo za milost iluzorne boginje sreče, ne vedo pa, da boginja sreče lahko živi samo pod Viṣṇujevo zaščito. Brez Viṣṇuja je boginja sreče iluzija. Zato bi si morali prizadevati za neposredno zaščito Viṣṇuja in ne posredno iskati zaščito boginje sreče. Samo Viṣṇu in Viṣṇujevi bhakte lahko zaščitijo vsakogar, in ker je Mahārājo Parīkṣita samega ščitil Viṣṇu, je bil povsem zmožen popolnoma zaščititi vse, ki so hoteli živeti pod njegovo vladavino.