TEKST 47

āha rājā dharma-sutaś cintayan suhṛdāṁ vadham
prākṛtenātmanā viprāḥ sneha-moha-vaśaṁ gataḥ

āha – dejal; rājā – kralj Yudhiṣṭhira; dharma-sutaḥ – Dharmov (Yamarājev) sin; cintayan – misleč o; suhṛdām – prijateljev; vadham – ubijanje; prākṛtena – z materialnim konceptom; ātmanā – jastva; viprāḥ – o brāhmaṇa; sneha – privrženost; moha – slepilo; vaśam – zaveden; gataḥ – odšel.

Kralja Yudhiṣṭhiro, Dharmovega sina, je smrt njegovih prijateljev globoko prizadela, tako da se je razžalostil kot navaden materialistični človek. O modreci, tako zaslepljen od privrženosti je začel govoriti.

SMISEL: Čeprav od kralja Yudhiṣṭhire ni bilo pričakovati, da se bo razžalostil kot navaden človek, ga je po Gospodovi volji zaslepila posvetna privrženost (kot je bil navidezno zaslepljen tudi Arjuna). Človek, ki vidi, dobro ve, da živo bitje ni niti telo niti um, temveč je transcendentalno nad materialnim življenjskim konceptom. Navaden človek nasilje in nenasilje razume glede na telo, toda to je svojevrstna utvara. Vsakogar obvezuje dolžnost, da deluje v skladu s svojimi predpisanimi dolžnostmi. Kśatriya je dolžan, da se bori za pravico, ne glede na to, kdo je njegov nasprotnik. Ob izvrševanju takšnih dolžnosti se ne bi smel vznemirjati zaradi uničenja materialnega telesa, ki je samo zunanje oblačilo žive duše. Čeprav je bilo Mahārāji Yudhiṣṭhiri vse to popolnoma jasno, je po Gospodovi volji postal kot navaden človek, ker se je za to iluzijo skrivala druga velika zamisel: kralja bo poučil Bhīṣma, tako kot je Gospod sam poučil Arjuno.