VERZA 18-19
samah satrau ca mitre ca tatha manapamanayoh
sitosna-sukha-duhkhesu samah sanga-vivarjitah
tulya-ninda-stutir mauni santusto yena kenacit
aniketah sthira-matir bhaktiman me priyo narah
samah – enako naklonjen; satrau – sovražniku; ca – tudi; mitre – prijatelju; ca – tudi; tatha – tako; mana – v časti; apamanayoh – in nečasti; sita – v mrazu; usna – v vročini; sukha – v sreči; duhkhesu – in nesreči; samah – uravnovešen; sanga-vivarjitah – brez vsakršne družbe; tulya – nespremenljiv; ninda – v sramoti; stutih – in slavi; mauni – molčeč; santustah – zadovoljen; yena kenacit – z vsem; aniketah – ki nima stalnega doma; sthira – neomajne; matih – odločnosti; bhakti--man – ki vdano služi; me – Meni; priyah – pri srcu; narah – človek.
Tisti, ki je enak do prijateljev in sovražnikov, ki ohrani ravnovesje v časti in nečasti, vročini in mrazu, sreči in nesreči ter slavi in sramoti, ki ni nikoli v stiku z nečistimi ljudmi in nečistimi stvarmi, ki je vselej molčeč in zadovoljen z vsem, ki mu ni mar za bivališče, ki ima neomajno znanje in Mi vdano služi – tak človek Mi je zelo pri srcu.
KOMENTAR: Bhakta se zmeraj izogiba družbe slabih ljudi. Človeka včasih hvalijo, včasih pa obrekujejo; taka je narava človeške družbe. Toda na bhakto tako imenovana slava in sramota ter sreča in nesreča nimajo vpliva. Bhakta je zelo potrpežljiv. Ker ne govori o ničemer, kar ni povezano s Krsno, pravimo, da je molčeč. Ko govorimo o molčečnosti, to ne pomeni, da ne bi smeli govoriti, temveč da ne bi smeli govoriti nesmislov. Govoriti bi morali samo o pomembnih stvareh in za bhakto je najpomembneje, da slavi Vsevišnjega Gospoda. Bhakta je srečen v vseh okoliščinah; včasih so mu na voljo zelo okusne jedi, včasih ne, v vsakem primeru pa je zadovoljen. Tudi za bivališče mu ni mar. Včasih živi pod drevesom, včasih v razkošni palači, navezan pa ni ne na eno ne na drugo. Ker sta njegova odločnost in znanje neomajna, pravimo, da je stanoviten. V opisu odlik bhakte je opazno ponavljanje, katerega namen pa je le poudariti, da si bhakta mora pridobiti vse te lastnosti.
Kdor nima dobrih lastnosti, ne more biti čisti bhakta. Harav abhaktasya kuto mahad-gunah: brezbožnež nima nobene dobre lastnosti. Kdor bi rad postal bhakta, si mora pridobiti opisane odlike. Bhakti si seveda ni treba posebej prizadevati zanje, saj jih z napredovanjem v zavesti Krsne in z vdanim služenjem samodejno razvije.