VERZ 73

arjuna uvaca

nasto mohah smrtir labdha tvat-prasadan mayacyuta
sthito 'smi gata-sandehah karisye vacanam tava

arjunah uvaca – Arjuna je rekel; nastah – razblinjena; mohah – iluzija; smrtih – spomin; labdha – povrnjen; tvat-prasadat – po Tvoji milosti; maya – od mene; acyuta – o nezmotljivi Krsna; sthitah – neomajen; asmi – sem; gata – odstranjeni; sandehah – vsi dvomi; karisye – izvršil bom; vacanam – ukaz; tava – Tvoj.

Arjuna je odgovoril: Dragi moj Krsna, o nezmotljivi Gospod, iluzija, pod vplivom katere sem bil, je razpršena in po Tvoji milosti se mi je vrnil spomin. Dvomov ni več in zdaj sem neomajen ter pripravljen ravnati po Tvojih navodilih.

KOMENTAR: Živa bitja, ki jih predstavlja Arjuna, v svojem naravnem položaju delujejo po zapovedih Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje bi moralo biti samodisciplinirano. Sri Caitanya Mahaprabhu pravi, da so vsa živa bitja po naravi večni služabniki Vsevišnjega Gospoda. Če to pozabijo, pridejo pod oblast materialne narave, če služijo Vsevišnjemu Gospodu, pa lahko postanejo osvobojeni služabniki Boga. Živo bitje je po naravi služabnik. Služi bodisi Gospodovi slepilni energiji, mayi, ali pa samemu Vsevišnjemu Gospodu. Če služi Vsevišnjemu Gospodu, je v normalnem stanju, če raje služi Gospodovi zunanji, slepilni energiji, pa neizogibno postane njen suženj. Zaslepljeno od iluzije tako služi v materialnem svetu. Čeprav je ujetnik poželenja, si domišlja, da je gospodar sveta. Temu pravimo iluzija. Ko človek doseže osvoboditev, je rešen iluzije, in takrat se prostovoljno preda Vsevišnjemu ter deluje v skladu z Njegovimi željami. Ko se živo bitje ujame v zadnjo zanko, ki jo nastavi maya ali iluzija, je prepričano, da je Bog. Umišljati si začne, da ni več pogojena duša, temveč Bog. V svoji neumnosti se ne vpraša, kako je mogoče, da Boga obhajajo dvomi. Nad tem se ne zamisli. To je zadnja past, ki jo nastavi slepilna energija. Vpliva le-te se reši, kdor doume Krsno, Vsevišnjo Božansko Osebnost, in je pripravljen delovati, kakor On ukaže.

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda moha. Moha je vse, kar ni znanje. Pravo znanje ima, kdor ve, da so vsa živa bitja Gospodovi večni služabniki. Toda namesto da bi živo bitje videlo sebe kot služabnika, si domišlja, da je gospodar materialnega sveta, saj želi gospodovati materialni naravi. Taka je njegova iluzija. Premaga jo lahko po milosti Gospoda ali pa Njegovega čistega bhakte. Ko se iluzija razblini, je živo bitje pripravljeno delovati za Krsno.

Biti zavesten Krsne pomeni delovati po Krsnovih zapovedih. Pogojena duša, zaslepljena od Gospodove zunanje, materialne energije, ne ve, da je Vsevišnji Gospod vsevedni gospodar in lastnik vsega. Svojim bhaktam lahko podari, kar koli hoče. Gospod je prijatelj vsakogar, še posebej pa je naklonjen Svojim bhaktam. Nadzoruje materialno naravo in vsa živa bitja, pa tudi neizčrpni čas. Je lastnik vsega bogastva in vseh energij. Vsevišnji Gospod lahko izroči bhakti celo samega Sebe. Kdor ne pozna Gospoda, je v objemu iluzije. Namesto da bi postal bhakta, služi mayi. Ko je Arjuna od Vsevišnje Božanske Osebnosti slišal Bhagavad-gito, se je njegova iluzija razblinila. Spoznal je, da Krsna ni le njegov prijatelj, temveč Vsevišnja Božanska Osebnost. Arjuna je Krsno dejansko doumel. Proučiti Bhagavad-gito torej pomeni resnično spoznati Krsno. Človek s popolnim znanjem se samodejno preda Gospodu. Ko je Arjuna sprevidel, da je Krsnov načrt zmanjšati število prebivalstva, ki je prekomerno naraslo, se je bil pripravljen bojevati in izpolniti Gospodovo željo. Znova je vzel v roke svoj lok in puščice, da bi se bojeval, kot mu je zapovedal Vsevišnji Gospod.