VERZ 7

mamaivamso jiva-loke jiva-bhutah sanatanah
manah-sasthanindriyani prakrti-sthani karsati

mama – Moj; eva – vsekakor; amsah – sestavni delec; jlva-loke – v svetu pogojenega življenja; jiva-bhutah – pogojeno živo bitje; sanata-nah – večno; manah – z umom; sasthani – šest; indriyani – čutov; prakrti – v materialni naravi; sthani – je; karsati – bije hud boj.

Živa bitja v svetu pogojenosti so Moji večni sestavni delci. Ker so pogojena, bijejo hud boj s šestimi čuti, med katere spada tudi um.

KOMENTAR: V tem verzu je jasno opredeljena narava živega bitja. Živo bitje je večno sestavni delec Vsevišnjega Gospoda. Ne bi smeli misliti, da obstaja kot individualna osebnost samo v pogojenem življenju in da po osvoboditvi postane eno z Vsevišnjim Gospodom. Večno je Njegov sestavni delec. Ta verz jasno pravi, da je živo bitje sanatanah. V Vedah je opisano, da obstaja nešteto emanacij Vsevišnjega Gospoda. Prvotnim pravimo visnu-tattva, drugotne pa so živa bitja. Visnu-tattva so torej Gospodove osebne emanacije, živa bitja pa Njegove ločene emanacije. Osebne emanacije Vsevišnjega Gospoda so na primer Gospod Rama, Nrsimhadeva, Visnumurti in vsa Božanstva, ki vladajo planetom Vaikunthe. Gospodove ločene emanacije, živa bitja, so Gospodovi večni služabniki. Osebne emanacije Vsevišnjega Gospoda, ki so vse Božanske Osebnosti, obstajajo večno. Gospodove ločene emanacije, živa bitja, so prav tako individualne osebnosti. Kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda imajo del Njegovih lastnosti in ena od njih je neodvisnost. Vsako živo bitje je kot duša individuum in ima neznatno neodvisnost. Če jo zlorabi, postane pogojeno, če jo pravilno uporablja, pa je zmeraj osvobojeno. V obeh primerih je večno, kakor Vsevišnji Gospod. V osvobojenem stanju ni pod vplivom materialne energije, temveč s trans- cendentalno ljubeznijo služi Gospodu, kadar je pogojeno, pa mu vladajo gune materialne narave, zaradi česar pozabi na transcendentalno ljubeče služenje Gospodu. Zato mora biti hud boj za obstanek v materialnem svetu.

Vsa živa bitja – ne samo ljudje, mačke in psi, temveč tudi veliki upravitelji materialnega sveta, kot so Brahma, Šiva in celo Visnu – so sestavni delci Vsevišnjega Gospoda. Ne obstajajo le določen čas, temveč so večni. V tem verzu je zelo pomembna beseda karsati (»bojevati se« ali »spoprijemati se s čim«). Pogojena duša je kakor vkovana v železne verige. Vklenjena je v verige lažnega ega, glavna sila, ki jo žene po materialnem svetu, pa je um. Če je um pogojene duše pod vplivom gune vrline, so posledice njenega delovanja dobre, če je pod vplivom strasti, je rezultat njenega delovanja trpljenje, če na njen um vpliva nevednost, pa se duša spusti v nižje življenjske oblike. Iz tega verza je razvidno, da pogojeno dušo prekriva materialno telo, ki sestoji iz uma in čutov. Ko pogojena duša doseže osvoboditev, to materialno prekrivalo izgine, obudi pa se njeno duhovno telo z individualnimi lastnostmi. V Madhyandinayana-sruti je rečeno: sa va esa brahma-nistha idam sariram martyam atisrjya brahmabhisampadya brahmand pasyati brahmana srnoti brahmanaivedam sarvam anubhavati, kar pomeni, da živo bitje po tem, ko preneha menjavati materialna telesa in vstopi v duhovni svet, znova dobi svoje duhovno telo, v katerem lahko iz oči v oči vidi Vsevišnjo Božansko Osebnost. Gospoda lahko posluša, se osebno pogovarja z Njim ter Ga pozna takega, kakršen je. O tem govori tudi smrti: vasanti yatra purusah sarve vaikuntha-murtayah – vsi prebivalci duhovnih planetov imajo telesa, ki so po videzu enaka telesu Vsevišnje Božanske Osebnosti. Telesa živih bitij, sestavnih delcev Gospoda, in Gospodovih emanacij visnu-murtijev se na pogled ne razlikujejo. Ob osvoboditvi dobi torej živo bitje po milosti Vsevišnje Božanske Osebnosti duhovno telo.

V tem verzu so zelo pomembne tudi besede mamaivamsah, »sestavni delci Vsevišnjega Gospoda«. Sestavni delec Vsevišnjega Gospoda ni kakor odlomljen kos kakega materialnega predmeta. Že v drugem poglavju smo izvedeli, da duha ni mogoče razkosati. Duhovnega delca ne moremo razumeti na materialnem primeru. Ni kakor materija, ki jo lahko razdelimo na dele in le-te znova združimo. Ko govorimo o duhovnih delcih, ta primerjava ni primerna, kajti v sanskrtu je uporabljena beseda sanatana, »večen«. Sestavni delec Gospoda je večno sestavni delec. Tudi na začetku drugega poglavja je rečeno, da v vsakem telesu prebiva sestavni delec Vsevišnjega Gospoda (dehino 'smin yatha dehe). Ko se ta delec reši ujetosti v materialno telo, znova dobi svoje izvorno, duhovno telo in na enem od planetov duhovnega neba uživa v družbi Vsevišnjega Gospoda. Iz tega verza je jasno, da se živo bitje kot sestavni delec Vsevišnjega Gospoda kvalitativno ne razlikuje od Gospoda, kakor se delci zlata ne razlikujejo od samega zlata.