VERZ 26

patram puspam phalam toyam yo me bhaktya prayacchati
tad aham bhakty-upahrtam asnami prayatatmanah

patram – list; puspam – cvet; phalam – sadež; toyam – vodo; yah – vsakdo; me – Meni; bhaktya – z vdanostjo; prayacchati – daruje; tat – to; aham – Jaz; bhakti-upahrtam – darovano z vdanostjo; asnami – sprejmem; prayata-atmanah – od človeka s čisto zavestjo.

Če Mi kdo z ljubeznijo in vdanostjo daruje list, cvet, sadež ali vodo, sprejmem njegov dar.

KOMENTAR: Inteligentnemu človeku se zdi neobhodno, da je zavesten Krsne, saj ve, da bo s transcendentalnim ljubečim služenjem Gospodu dosegel večno prebivališče, kjer ga čakata večna sreča in blaženost. Ta čudovit rezultat je mogoče doseči z zelo preprosto metodo, ki se ji lahko posveti tudi najrevnejši človek brez posebnih sposobnosti. Potrebno je le, da je Gospodov čisti bhakta. Ni pomembno, kdo smo in kakšen je naš položaj. Metoda je zares lahka: dovolj je že, da Vsevišnjemu Gospodu darujemo list, ali malo vode ali sadež, in če je dar ponujen z resnično ljubeznijo, ga bo Gospod z zadovoljstvom sprejel. Metodi zavesti Krsne se lahko torej posveti vsakdo, saj je zelo lahka in univerzalna. Kdo je tako nespameten, da ne bi želel na ta preprost način postati zavesten Krsne in doseči najvišje popolnosti – večnega življenja, polnega blaženosti in vednosti? Krsna si želi le, da Mu služimo z ljubeznijo in vdanostjo. To je vse. Od Svojega čistega bhakte sprejme že majhen cvet, od brezbožneža pa noče nobenega daru. Od nikogar ne potrebuje ničesar, saj je samozadosten, kljub temu pa sprejme dar Svojega bhakte, pripravljen z ljubeznijo in vdanostjo. Razviti zavest Krsne pomeni doseči najvišjo popolnost. Beseda bhakti je v tem verzu uporabljena dvakrat, s čimer Krsna poudarja, da Ga lahko dosežemo samo z bhakti ali vdanim služenjem. Bhakta je edini, ki lahko pripravi Gospoda do tega, da sprejme njegov dar. Brahmana, bogataš, velik učenjak in filozof tega ne morejo. Nič razen bhakti, ki je najpomembnejši del daritve, ne more napeljati Gospoda k temu, da bi od kogar koli sprejel kakršen koli dar. Bhakti nima vzroka in je večna. Je neposredno služenje absolutni celoti.

Gospod Krsna je najprej pojasnil, da je edini uživalec in prvobitni Gospod ter da so vsi žrtveni darovi v resnici namenjeni Njemu, zdaj pa razkriva, kakšnih darov si želi. Kdor bi rad služil Vsevišnjemu ter se tako očistil in dosegel cilj življenja – transcendentalno ljubeče služenje Bogu – mora izvedeti, kaj Gospod želi od njega. Kdor ljubi Krsno, Mu da vse, kar si Krsna želi, ne daruje pa Mu tistega, česar Gospod noče oziroma za kar ne prosi. Krsni zato ne smemo darovati mesa, rib in jajc. Če bi želel, da Mu darujemo take stvari, bi to povedal. Namesto tega pa prosi, da Mu darujemo list, sadež, cvetje in vodo, ter pravi, da bo sprejel tak dar. Mesa, rib in jajc torej ne bo sprejel. Človeku namenjena hrana so zelenjava, žito, sadje, mleko in voda, kar je določil sam Krsna. Če jemo kar koli drugega, svoje hrane ne moremo darovati Gospodu, saj Gospod našega daru ne bo sprejel. Kdor daruje Krsni tako hrano, ne deluje iz ljubezni in vdanosti do Gospoda.

V trinajstem verzu tretjega poglavja Sri Krsna pojasnjuje, da morajo ljudje, ki bi radi dosegli cilj življenja in se rešili ujetosti v materialni svet, jesti samo ostanke hrane, darovane v žrtvovanju, kajti ti so edina čista hrana. V istem verzu pravi tudi, da tisti, ki hrane ne darujejo Njemu, jedo samo greh. Z vsakim zaužitim grižljajem se torej le še bolj zapletajo v mrežo materialne narave. Kdor pripravlja okusne, preproste vegetarijanske jedi, jih daruje Krsni pred Njegovo sliko ali pa Božanstvom, izkaže spoštovanje Gospodu in Ga prosi, naj sprejme njegov skromni dar, pa stanovitno napreduje v duhovnem življenju in očisti svoje telo, razvijejo pa se mu tudi fina možganska tkiva, ki mu omogočijo jasno mišljenje. Pri daritvi je najpomembneje, da je dar pripravljen z ljubeznijo. Krsna ne potrebuje hrane, saj je lastnik vsega, kar obstaja, kljub temu pa sprejme dar tistega, ki bi Ga rad zadovoljil s svojo daritvijo. Pri pripravljanju, strežbi in darovanju hrane je najpomembneje, da delujemo iz ljubezni do Krsne.

Impersonalisti, po filozofiji katerih Absolutna Resnica nima čutov, ne morejo razumeti tega verza Bhagavad-gite. Zanje je bodisi metafora ali pa dokaz, da je Krsna, govornik Bhagavad-gite, navaden človek. Toda Krsna, Vrhovni Bog, v resnici ima čute, o katerih sveti spisi pravijo, da so medsebojno zamenljivi. To pomeni, da lahko vsak Krsnov čut opravlja funkcijo katerega koli drugega čuta. To je pomen izjave, da je Krsna absoluten. Če ne bi imel čutov, ne bi mogli reči, da je vsemogočen. V sedmem poglavju je Krsna pojasnil, da s pogledom preleti materialno naravo in jo tako oplodi z živimi bitji. Ko Krsna posluša besede bhakte, ki Mu z ljubeznijo daruje hrano, je to povsem isto, kot da bi hrano dejansko jedel in okušal. To velja posebej poudariti: ker je absoluten, je Njegovo poslušanje popolnoma enako Njegovemu uživanju in okušanju hrane. Samo bhakta, ki sprejme Krsno takega, kot se sam opisuje, in si Ga ne razlaga po svoje, lahko razume, da Vrhovna Absolutna Resnica lahko je in uživa v hrani.