VERZ 28

vedesu yajnesu tapahsu caiva
danesu yat punya-phalam pradistam
atyeti tat sarvam idam viditva
yogi param sthanam upaiti cadyam

vedesu – s proučevanjem Ved; yajnesu – z opravljanjem yajne, žrtvovanja; tapahsu – z raznimi vrstami askeze; ca – tudi; eva – vsekakor; danesu – z dajanjem miloščine; yat – to, kar; punya-phalam – rezultat pobožnega delovanja; pradistam – omenjeni; atyeti – preseže; tat sarvam – vse te; idam – to; viditva – vedoč; yogi – bhakta; param – najvišje; sthanam – prebivališče; upaiti – doseže; ca – tudi; adyam – prvobitno.

Kdor stopi na pot vdanega služenja, ni prikrajšan za rezultate proučevanja Ved, asketskega življenja in žrtvovanj, dajanja miloščine, filozofskega iskanja in opravljanja vedskih obredov. Ker z ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu, doseže rezultate vseh teh dejavnosti in na koncu življenja odide v najvišje, večno prebivališče.

KOMENTAR: Ta verz je sklepna misel sedmega in osmega poglavja, ki obravnavata zavest Krsne in vdano služenje. Človek mora proučevati Vede pod vodstvom duhovnega učitelja, in dokler je pod njegovim skrbništvom, mora živeti asketsko. Brahmacari mora kot služabnik živeti v domu duhovnega učitelja ter od vrat do vrat prositi miloščino in jo prinašati učitelju. Je lahko samo takrat, kadar mu to dovoli učitelj. Če ga ta kdaj ne pokliče k jedi, se učenec posti. To so nekatera od vedskih načel brahmacarye.

Ko učenec od pet do dvajset let pod učiteljevim vodstvom proučuje Vede, si izoblikuje popoln značaj. Proučevanje Ved ni namenjeno razvedrilu laičnih filozofov, temveč oblikovanju značaja. Po takem šolanju se brahmacari lahko poroči in živi z družino. Da bi kot družinski človek dalje napredoval na poti samospoznavanja, mora opravljati številna žrtvovanja. Dajati mora tudi miloščino ter se pri tem ozirati na kraj, čas in osebo, kateri jo daje, razlikujoč med miloščino v vrlini, miloščino v strasti in miloščino v nevednosti, ki so opisane v Bhagavad-giti. Ko zapusti dom in stopi v red vanaprasthe, se mora podvreči strogi askezi: živeti mora v gozdu, se oblačiti v drevesno lubje, ne sme se briti itd. Tisti, ki živijo po pravilih brahmacarye, družinskega življenja, vanaprasthe in nazadnje sannyase, dosežejo popolnost. Nekateri od njih se potem dvignejo na rajske planete, ko pa še dalje napredujejo, dosežejo Vsevišnjega osvoboditev in odidejo v duhovno nebo, bodisi v brezosebni brahmajyoti ali pa na planete Vaikunthe oziroma na Krsnaloko. To je pot, začrtana v Vedah.

Posebna značilnost metode zavesti Krsne ali vdanega služenja je, da človeka naenkrat povzdigne nad vse duhovne redove in zanje predpisane obrede.

Besedi idam viditva nakazujeta, da moramo poznati navodila, ki jih je dal Sri Krsna v tem in v sedmem poglavju Bhagavad-gite. Teh poglavij ne moremo razumeti s pomočjo posvetne učenosti ali z naprezanjem uma. Da bi jih razumeli, moramo poslušati bhakte in se družiti z njimi. Srednjih šest poglavij (od sedmega do dvanajstega) predstavlja srž Bhagavad-gite. Ostala poglavja (prvih šest in zadnjih šest) so kakor ovoj srednjih šestih, ki jih Gospod posebej ščiti. Človek, ki se mu posreči doumeti Bhagavad-gito – predvsem srednjih šest poglavij – v družbi bhakt, preseže vse, ki živijo asketsko, opravljajo žrtvovanja, dajejo miloščino, se ukvarjajo s filozofskim iskanjem itd., saj lahko rezultate vseh teh dejavnosti doseže preprosto z metodo zavesti Krsne.

Kdor ima vsaj malo vere v besede Bhagavad-gite, mora proučevati Gito pod vodstvom bhakte, kajti na začetku četrtega poglavja je jasno rečeno, da lahko Gito razumejo samo bhakte; nihče drug ne more zares doumeti njenega smisla. Znanje iz Bhagavad-gite si moramo zato pridobiti s pomočjo Krsnovega bhakte, ne pa s pomočjo spekulativnega filozofa. To je znak vere. Kdor išče bhakto in nazadnje dobi priložnost za druženje z njim, dejansko začne proučevati in razumevati Bhagavad--gito. Ko v družbi bhakte napreduje, začne vdano služiti Gospodu in tako se razpršijo vsi njegovi dvomi o Krsni oziroma Bogu, Njegovih dejavnostih, podobi, zabavah, imenu in drugem. Ko se povsem osvobodi dvomov, z neomajno odločnostjo proučuje Bhagavad-gito. V tem najde veliko zadovoljstvo in doseže stanje nenehne zavesti Krsne. Ko dovolj napreduje, ga povsem preplavi ljubezen do Krsne. Ker doseže najvišjo popolnost, odide v Krsnovo prebivališče v duhovnem nebu, na Goloko Vrndavano, kjer ga čaka večna sreča.

Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila osmega poglavja Srimad Bhagavad-gite z naslovom »Kako doseči Vsevišnjega«.