VERZ 2

sri-bhagavan uvaca

sannyasah karma-yogas ca nihsreyasa-karav ubhau
tayos tu karma-sannyasat karma-yogo visisyate

sri-bhagavan uvaca – Vsevišnji Gospod je rekel; sannyasah – odpovedovanje delovanju; karma-yogah – delovanje z vdanostjo; ca – tudi; nihsreyasa-karau – ki vodita na pot osvoboditve; ubhau – oba; tayoh – od njiju; tu – toda; karma-sannyasat – v primerjavi z odpovedovanjem delovanju, katerega cilj je čutno uživanje; karma-yogah – delovanje z vdanostjo; visisyate – je boljše.

Vsevišnji Gospod je odgovoril: Tako odpovedovanje delovanju kot delovanje z vdanostjo vodita k osvoboditvi, toda vdano služenje je boljše od odpovedovanja delovanju.

KOMENTAR: Ker živo bitje deluje iz želje po čutnem uživanju, je ujeto v materialni svet. Dokler si želi povečati telesno udobje, se mora preseljevati iz telesa v telo in tako ostaja večni jetnik materije. O tem govori tudi Srimad-Bhagavatam (5.5.4-6):

nunam pramattah kurute vikarma
yad indriya-pritaya aprnoti
na sadhu manye yata atmano 'yam
asann api klesa-da asa dehah

parabhavas tavad abodha-jato
yavan na jijnasata atma-tattvam
yavat kriyas tavad idam mano vai
karmatmakam yena sarira-bandhah

evam manah karma-vasam prayunkte
avidyayatmany upadhiyamane
pritir na yavan mayi vasudeve
na mucyate deha-yogena tavat

»Ljudje si močno želijo čutnih užitkov in ne vedo, da je zdajšnje telo, ki je izvor množice nadlog, rezultat njihovega preteklega delovanja z željo po čutnem uživanju. Čeprav je telo minljivo, živemu bitju neprestano povzroča najrazličnejše težave. Od delovanja za čutno uživanje ni torej nobene koristi. Dokler se človek ne začne spraševati o svoji pravi identiteti, samo zapravlja čas. Dokler ne pozna svoje prave identitete, deluje zato, da bi s sadovi dela zadovoljil svoje čute, in dokler je njegova zavest prežeta z željo po zadovoljevanju čutov, se mora seliti iz telesa v telo. Četudi je njegov um povsem zatopljen v delovanje za čutno uživanje in je pod vplivom nevednosti, mora razviti privrženost vdanemu služenju Vasudevi. Le tako se lahko reši suženjstva materiji.«

Samo z jnano (znanjem o tem, da živo bitje ni materialno telo, temveč duša) ni mogoče doseči osvoboditve. Da bi se rešili suženjstva materiji, moramo delovati kakor duše. Toda delovanje z zavestjo Krsne se razlikuje od delovanja za čutno uživanje. Dejavnosti, opravljene s popolnim znanjem, utrdijo človekovo resnično znanje. Če pogojena duša samo opusti delovanje za čutno uživanje, ne postane pa zavestna Krsne, ne more očistiti svojega srca. Dokler njeno srce ni čisto, je prisiljena delovati za čutno uživanje. Kdor deluje z zavestjo Krsne, pa se samodejno reši posledic uživanju namenjenega delovanja, zato se mu ni treba spustiti na materialno raven. Delovanje z zavestjo Krsne je torej boljše od odpovedovanja, pri katerem zmeraj obstaja nevarnost padca. Odpovedovanje, pri katerem človek ni zavesten Krsne, je nepopolno, kar potrjuje Srila Rupa Gosvami v svojem Bhakti-rasamrta--sindhuju (1.2.258):

prapancikataya buddhya hari-sambandhi-vastunah
mumuksubhih parityago vairagyam phalgu kathyate

»Če se človek, ki bi rad dosegel osvoboditev, odpoveduje stvarem, povezanim z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, misleč, da so materialne, je njegovo odpovedovanje nepopolno.« Popolno je odpovedovanje tistega, ki ve, da vse, kar obstaja, pripada Gospodu in da si nihče ne bi smel ničesar lastiti. Vedeti moramo, da pravzaprav nič v tem svetu ni naše. Kako lahko potem govorimo o odpovedovanju? Kdor ve, da je vse Krsnova last, zmeraj živi v odpovedi. Ker vse pripada Krsni, moramo vse uporabiti v Njegovi službi. Ta popolna oblika delovanja z zavestjo Krsne je neprimerno boljša od nenaravnega odpovedovanja sannyasijev iz šole mayavade.