VERZ 1

dhrtarastra uvaca

dharma-ksetre kuru-ksetre samaveta yuyutsavah
mamakah pandavas caiva kim akurvata sanjaya

dhrtaratrah uvaca – kralj Dhrtarastra je rekel; dharma-ksetre – na romarskem kraju; kuru-ksetre – na kraju po imenu Kuruksetra; sama-vetah – zbrani; yuyutsavah – željni boja; mamakah – moja stran (moji sinovi); pandavah – Pandujevi sinovi; ca – in; eva – vsekakor; kim – kaj; akurvata – so storili; sanjaya – o Sanjaya.

Dhrtarastra je vprašal: O Sanjaya, kaj so storili moji in Pandujevi sinovi, potem ko so se željni boja zbrali na romarskem kraju Kuruksetri?

KOMENTAR: Bhagavad-gita je splošno brana knjiga teistične znanosti, ki jo povzema Gita-mahatmya (Slavospev Giti). Tam je rečeno, da moramo Bhagavad-gito brati zelo pazljivo, ob pomoči Sri Krsnovega bhakte, in da se pri razumevanju Gite ne smemo opirati na razlage, ki izvirajo iz osebnih nagibov. Kako lahko Bhagavad-gito jasno razumemo, odkrijemo v Giti sami – tako, kot je njen nauk razumel Arjuna, ki je slišal Gito od samega Gospoda. Kdor ima srečo, da doume Bhagavad--gito tako, kot jo razlagajo duhovni učitelji iz parampara, in se izogne osebno motiviranim razlagam, preseže tiste, ki so proučili vso vedsko modrost in vse svete spise sveta. V Bhagavad-giti lahko bralec najde vse, kar vsebujejo drugi sveti spisi, pa tudi tisto, česar ni mogoče najti nikjer drugje. To je posebna vrednost Gite. Gita je popolna teistična znanost, saj jo je izgovoril sam Gospod Sri Krsna, Vsevišnja Božanska Osebnost.

Teme, o katerih sta razpravljala Dhrtarastra in Sanjaya in so opisane v Mahabharati, so izhodišče te velike filozofije, ki je bila razodeta na bojišču na Kuruksetri, svetem romarskem mestu iz davnih vedskih časov. Gospod jo je izgovoril v pouk človeštvu, ko je bil osebno prisoten na našem planetu.

Poseben pomen ima beseda dharma-ksetra (mesto, na katerem se opravljajo religiozni obredi), kajti na bojišču na Kuruksetri je bil Krsna, Vsevišnja Božanska Osebnost, na strani Arjune. Dhrtarastra, oče Kurujev, je zelo dvomil o možnosti končne zmage svojih sinov, zato je dvomeče vprašal svojega svetnika Sanjayo: »Kaj so storili?« Prepričan je bil, da so prišli njegovi sinovi in sinovi njegovega mlajšega brata Panduja na bojišče odločeni, da se bojujejo. Njegovo vpraševanje je kljub temu pomenljivo. Ni želel, da se bratranci in bratje poravnajo, hotel se je le prepričati, kakšna bo usoda njegovih sinov na bojišču. Ker je bilo dogovorjeno, da se bodo bojevali na Kuruksetri, ki je drugje v Vedah omenjena kot mesto, kjer prirejajo obrede čaščenja celo prebivalci raja, se je Dhrtarastra zelo zbal vpliva svetega mesta na izid bitke. Dobro je vedel, da bo sveto mesto na Arjuno in Pandujeve sinove ugodno vplivalo, saj so bili vsi krepostne narave. Sanjaya je bil Vyasov učenec in je lahko po milosti Vyase videl bojišče na Kuruksetri kar iz Dhrtarastrove sobe. Zato ga je slednji vprašal, kakšen je položaj na bojišču.

Pandave in Dhrtarastrovi sinovi so bili sicer člani iste družine, toda tukaj se razkriva mnenje Dhrtarastre, ki je imel samo svoje sinove za Kuruje, Pandujevim sinovom pa je odrekel družinsko dediščino. To pojasnjuje svojstven položaj Dhrtarastre v odnosu do nečakov, Pandujevih sinov. Že od samega začetka pripovedi lahko pričakujemo, da bodo z religioznega polja Kuruksetre v navzočnosti očeta religije, Sri Krsne, kakor odvečne sadike, ki jih populimo z riževega polja, odstranjene nezaželene osebe – Dhrtarastrov sin Duryodhana in drugi – in da bo Gospod postavil na oblast resnično religiozne osebe z Yudhisthiro na čelu. Tak je pomen besed dharma-ksetre in kuru-ksetre poleg njihove pomembnosti s stališča zgodovine in Ved.