VERZ 5
kleso 'dhikataras tesam avyaktasakta-cetasam
avyakta hi gatir duhkham dehavadbhir avapyate
klesah – težava; adhika-tarah – zelo velika; tesam – njih; avyakta – nepojavnemu; asakta – privržen; cetasam – katerih um; avyakta – proti nepojavnemu; hi – vsekakor; gatih – napredek; duhkham – s težavo; deha-vadbhih – od utelešenih; avapyate – je dosežen.
Za tiste, katerih um je privržen nepojavnemu, brezosebnemu aspektu Vsevišnjega, je napredovanje zelo težavno. Utelešena živa bitja le stežka napredujejo na tej poti.
KOMENTAR: Transcendentalisti, ki poskušajo spoznati nedoumljivi, nepojavni, brezosebni aspekt Vsevišnjega Gospoda, se imenujejo jnana--yogiji, tisti, ki so popolnoma zavestni Krsne ter služijo Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo, pa so bhakti-yogiji. Iz tega verza je jasno razvidna razlika med jnana-yogo in bhakti-yogo. Čeprav jnana-yogiji nazadnje dosežejo isti cilj kot bhakti-yogiji, se na svoji poti srečajo z mnogimi težavami, metoda bhakti-yoge, neposredno služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti, pa je lažja in naravna za utelešeno dušo. Individualna duša je utelešena že od vekomaj, in zelo težko bo zgolj s pomočjo teoretičnega znanja dejansko doumela, da se razlikuje od telesa.
Bhakti-yogi zato časti Božanstvo Krsne, saj lahko na ta način uporabi v Gospodovi službi telesno pojmovanje življenja, ukoreninjeno v umu. Čaščenje podobe Vsevišnjega Gospoda v templju seveda ni čaščenje idola. Vedski spisi pravijo, da je čaščenje lahko saguna ali pa nirguna – čaščenje Absoluta kot tistega, ki ima lastnosti, ali pa kot tistega, ki jih nima. Čaščenje Božanstva v templju je saguna, kajti Gospod je tam prisoten v podobi z materialnimi lastnostmi. Čeprav je Božanstvo izdelano iz materialnih elementov, kot so kamen, les ali oljna barva, pa ta Gospodova podoba v resnici ni materialna. To je absolutna narava Vsevišnjega.
V zvezi s tem lahko navedemo preprosto primerjavo. Če vržemo pismo v poštni nabiralnik na ulici, bo brez zapletov prispelo do naslovnika. Če ga vržemo v neko staro škatlo ali ponaredek nabiralnika, ki ga ni postavila pošta, pa se to ne bo zgodilo. Tudi Bog ima po-oblaščenega predstavnika; to je Božanstvo, ki se imenuje arcd-vigraha in je inkarnacija Vsevišnjega Gospoda. V tej podobi Bog sprejme naše služenje. Gospod je vsemogočen, zato lahko, ko se inkarnira kot arca--vigraha, sprejme službo bhakte. To stori samo zato, da bi tistim, ki so v pogojenem stanju, olajšal vdano služenje.
Bhakta se torej brez težav takoj napoti naravnost k Vsevišnjemu, tisti, ki poskušajo doseči samospoznanje po poti impersonalizma, pa se srečajo z mnogimi težavami. Da bi taki ljudje razumeli nepojavni aspekt Vsevišnjega, morajo proučiti Upanisade in podobne vedske spise, poznati morajo njihov jezik, občutiti nezaznavno in razumeti vse opisane metode. Za navadnega človeka je to vse prej kot lahko. Kdor se posveti metodi zavesti Krsne, vdanemu služenju, pa se zgolj drži navodil verodostojnega duhovnega učitelja, vsakodnevno izkazuje spoštovanje Božanstvu, posluša pripovedi o Gospodovi veličini in je ostanke hrane, darovane Gospodu, ter tako brez težav spozna Vsevišnjo Božansko Osebnost. Impersonalisti se nedvomno po nepotrebnem podajo na težko pot, in povsem verjetno je, da se jim na koncu ne bo posrečilo spoznati Absolutne Resnice. Personalisti pa brez tveganja in težav neposredno dosežejo Vsevišnjega Gospoda. Podobno pravi tudi Srimad-Bhagavatam. Tam je razloženo, da se človek nazadnje mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti (metoda predajanja se imenuje bhakti), ampak če si namesto tega prizadeva razumeti, kaj je Brahman in kaj ne, ter na ta način zapravi celo življenje, je edini sad njegovih prizadevanj vloženi trud. Gospod nam v tem verzu zato svetuje, naj ne stopimo na to težavno pot samospoznavanja, saj ni gotovo, da bomo dosegli končni cilj.
Živo bitje je večno individualna duša, in če se želi zliti z duhovno celoto, lahko spozna dve značilnosti svoje izvorne narave, večnost in vednost, ne more pa izkusiti blaženosti. Po milosti bhakte se lahko tak transcendentalist, izveden v metodi jnana-yoge, posveti bhakti-yogi ali vdanemu služenju. Ker pa se je tako dolgo ukvarjal z impersonalizmom, takrat naleti na težave, saj ne more opustiti impersonalističnih idej. Utelešena duša, ki jo zanima nepojavno, ima torej zmeraj težave, tako v času, ko ga poskuša spoznati, kot tudi takrat, ko ga spozna. Vsako živo bitje ima delno neodvisnost, ampak vedeti moramo, da je spoznavanje nepojavnega v nasprotju z naravo živega bitja, ki je polno duhovne blaženosti. Na to pot se ne bi smeli podati. Najboljša metoda samo-spoznavanja za vsako živo bitje je metoda zavesti Krsne, nenehno vdano služenje Gospodu. Če zanemarimo vdano služenje, obstaja nevarnost, da postanemo ateisti. Ljudi ne bi smeli zato nikoli, še zlasti v današnji dobi ne, spodbujati k osredotočanju na nepojavno in nedojemljivo, na tisto, kar je nedostopno čutom, kot je bilo opisano v tem verzu. Gospod Krsna tega ne svetuje.