VERZ 15

nadatte kasyacit papam na caiva sukrtam vibhuh
ajnanenavrtam jnanam tena muhyanti jantavah

na – nikoli; adatte – sprejme; kasyacit – od kogar koli; papam – greh; na – niti; ca – tudi; eva – vsekakor; sukrtam – pobožna dejanja; vibhuh – Vsevišnji Gospod; ajnanena – z nevednostjo; avrtam – prekrito; jnanam – znanje; tena – s tem; muhyanti – so zmedena; jantavah – živa bitja.

Vsevišnji Gospod prav tako ne vzame Nase grešnih in pobožnih dejanj utelešenih živih bitij. Živa bitja so zaslepljena, kajti njihovo pravo znanje prekriva nevednost.

KOMENTAR: Sanskrtska beseda vibhu označuje Vsevišnjega Gospoda, ki ima brezmejno znanje, neskončno bogastvo, neizmerno moč, slavo in lepoto ter je popolnoma nenavezan. Zmeraj je zadovoljen v Sebi; grešna in pobožna dejanja živih bitij Ga ne vznemirjajo. Živo bitje se v določenih okoliščinah ne znajde po Gospodovi volji, temveč zato, ker si zmedeno zaradi nevednosti samo želi določen položaj. S tem se začne veriga njegovih dejanj in njihovih posledic. Živo bitje je kot Gospodova višja energija polno znanja, ker pa je njegova moč omejena, se mu lahko zgodi, da ga prekrije nevednost. Gospod je vsemogočen, živo bitje pa ne. Gospod je vibhu ali vseveden, živo bitje pa je anu, neskončno majhno. Ker je duhovna iskra, ima glede svojih želja svobodno voljo. Želje mu lahko izpolni samo vsemogočni Gospod. Kadar se živo bitje znajde v labirintu materialnih želja, mu Gospod dovoli, da jim ugodi, nikakor pa ni odgovoren za dejanja in njihove posledice, do katerih pride v okoliščinah, ki si jih je živo bitje želelo. Ker je utelešena duša v iluziji, se enači z minljivim materialnim telesom ter doživlja srečo in nesrečo, ki sta prav tako začasni. Gospod kot Paramatma ali Nadduša stalno spremlja individualno dušo, zato pozna njene želje, kakor je mogoče zaznati vonj rože, kadar smo v njeni bližini. Želje so subtilna oblika pogojenosti živega bitja. Gospod izpolnjuje njegove želje, kakor si živo bitje zasluži: človek obrača, Bog obrne. Individualno živo bitje torej ne more samo ugoditi svojim željam. Izpolni mu jih lahko le Gospod. Ker ni Gospod do nikogar pristranski, se ne vmešava v želje živih bitij, katera imajo neznatno neodvisnost. Za tistega, ki si želi Krsno, pa Gospod posebej skrbi in mu pomaga, da postanejo njegove želje take, da Ga bo lahko dosegel in bo večno srečen. V vedskih himnah je rečeno: esa u hy eva sadhu karma karayati tam yam ebhyo lokebhya unninisate. esa u evasadhu karma karayati yam adho ninisate – »Gospod da živemu bitju možnost, da deluje pobožno in tako doseže višji življenjski položaj. In Gospod mu da možnost, da deluje grešno ter tako odide v pekel.« (Kausitaki Upanisada 3.8)

ajno jantur aniso 'yam atmanah sukha-duhkhayoh
isvara-prerito gacchet svargam vasv abhram eva ca

»Živo bitje je glede sreče in nesreče popolnoma odvisno od Vsevišnjega Gospoda. Kakor oblak, ki ga žene veter, lahko po volji Vsevišnjega odide v nebesa ali pa v pekel.«

Ker se utelešena duša že od nekdaj želi izogniti zavesti Krsne, je v iluziji. Po naravi je večna, blažena in polna vednosti, vendar zaradi svoje majhnosti pozabi, da je njeno naravno opravilo služenje Gospodu, zato jo omreži nevednost. Prekrita z nevednostjo za svoje pogojeno življenje krivi Gospoda. V Vedanta-sutrah (2.1.34) je rečeno: vaisamya-nairghrnye na sapeksatvat tatha hi darsayati – »Čeprav se tako zdi, Gospod nikogar ne sovraži in nikomur ni posebej naklonjen.«