VERZI 13-15

ye suyanrta-dambhersa
himsa-mana-vivarjitah
na tesam satya-silanam
asiso viphalah krtah

iti balakam adaya
samarg-yajur-upakrtaih
jalaih pavitrausadhibhir
abhisicya dvijottamaih

vaciyitva svastyayanam
nanda-gopah samahitah
hutva cagnim dvijatibhyah
pradad annam maha-gunam

Kadar brahmane niso zavistni, neiskreni, ošabni, nezadovoljni, vznemirjeni zaradi obilja drugih in kadar nimajo lažnega ugleda, njihovi blagoslovi nikoli niso zaman. Ker se je tega zavedal, je Nanda Maharadža mirno položil Krišno v svoje naročje in poklical takšne resnicoljubne brahmane, ki so opravili obredne ceremonije po svetih himnah Sama Vede, Rig Vede in Yadžur Vede. Zatem je, medtem ko so se prepevale himne, okopal otroka v vodi pomešani s čistimi zelišči in po koncu obredne ceremonije je obilno pogostil vse brahmane s prvorazrednimi žitaricami in drugimi jedmi.

SMISEL: Nanda Maharadža je imel popolno vero v dobre oblike brahman in njihove blagoslove. Bil je popolnoma prepričan, da bo njegov otrok srečen, v kolikor Ga brahmane zasujejo z blagoslovi. Blagoslovi kvalificiranih brahman lahko prinesejo srečo ne samo Krišni, Vrhovni Božanski Osebnosti, temveč tudi vsem živim bitjem. Ker je Krišna samozadosten, ne potrebuje nikogaršnjih blagoslovov, pa vendar je Nanda Maharadža mislil, da so Krišni potrebni blagoslovi brahman. Kaj potem reči za druge? Zato v človeški družbi mora obstajati razred idealnih ljudi, brahman, ki bodo lahko dajali blagoslove drugim, kšatriyam, vaišyam, in šudram, tako da bodo vsi srečni. Krišna je zato dejal v Bhagavad-giti (4.13), da človeška družba mora biti razdeljena na štiri družbene razrede (catur-varnyam maya srstam guna-karma-vibhagasah); ne moremo dopustiti, da bi vsakdo postal šudra ali vaišya in pričakovati, da bo človeška družba napredovala. Kot je rečeno v Bhagavad-giti, mora obstajati razred brahman z lastnostmi kot so satya (resnicoljubnost), šama (umirjenost), dama (obvladanost) in titikša (strpnost).

Iz tega verza v Bhagavatamu lahko vidimo, da je Nanda Maharadža poklical kvalificirane brahmane. Nekdo je lahko kastni brahmana in mu lahko izkažemo svoje spoštovanje, vendar samo njegovo rojstvo v brahmanski družini ga ne naredi kvalificiranega, da bi dajal blagoslove ostalim članom človeške družbe. To je mnenje šaster. V Kali-yugi, se kastni brahmane smatrajo za brahmane. Vipratve sutram eva hi (Bhag. 12.2.3): v Kali-yugi oseba postane brahmana enostavno s tem, da si nadene brahmansko vrvico, ki je vredna dva centa. Nanda Maharadža ni poklical takšnih brahman. Kot je dejal Narada Muni: yasya yal laksanam proktam (Bhag. 7. 11. 35) V šastrah so opisane lastnosti brahman in brahmana mora imeti te odlike.

Blagoslovi brahman, ki niso zavistni, vznemirjeni ali polni ponosa in lažnega ugleda in ki so popolnoma resnicoljubni, so koristni. Zaradi tega se določen sloj ljudi mora že od samega začetka življenja izobraziti, da bi postali brahmane. Brahmacari guru-kule vasan danto guror hitam (Bhag. 7.12.19). Beseda dantah je zelo pomembna. Dantah se nanaša na tistega, ki ni zavisten, ki nikogar ne vznemirja in ki ni ošaben zaradi lažnega ugleda. V gibanju za zavest Krišne poskušamo organizirati takšne brahmane. Brahmane morajo na koncu postati vaišnave. Kdor je vaišnava, je s samim tem razvil lastnosti brahmane. Brahma-bhutah prasannatma (Bg. 18.54) Beseda brahma-bhuta nakazuje na razvijanje brahmanskih lastnosti ali razumevanje, kaj je Brahman (brahma janatiti brahmanah). Kdor je brahma-bhuta, je zmeraj srečen (prasannatma). Na socati na kanksati: nikoli ni vznemirjen z materialnimi potrebami. Samah sarvesu bhutesu: pripravljen je podariti blagoslove vsakomur. Mad-bhaktim labhate param: potem postane vaišnava. V tej dobi je Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakur uvedel obred dajanja svete vrvice svojim učencem vaišnavam, ker je želel, da ljudje spoznajo, da kdor je postal vaišnava, je že razvil lastnosti brahmane. Zato bi se bhakte v Društvu za zavest Krišne, ki so dvakrat inicirani in so postali brahmane, morali zavedati svoje velike odgovornosti da so resnicoljubni, da obvladujejo svoje čute in um, da so strpni, itd. Takrat bo njihovo življenje uspešno. Takšne brahmane je Nanda Mharadža poklical za recitiranje vedskih himen, in ne navadne brahmane.Trinajsti verz posebej omenja himsa-mana. Beseda mana se nanaša na lažni ugled ali lažni ponos. Nanda Maharadža ob takšnih priložnostih nikoli ni poklical tistih, ki so bili lažno ponosni in so mislili, da so brahmane samo zato, ker so se rodili v brahmanski družini.

V štirinajstem verzu je uporabljena beseda pavitrausadhi. V vsaki obredni ceremoniji je potrebno mnogo listja in zelišč. Takšna zelišča in listje so bila znana kot pavitra-patra. Včasih so uporabljali listje nima, včasih pa listje baela, mangovca, ašvatthe ali amalakija. Prav tako so uporabljali panca-gavyo, panca-sasyo in panca-ratno. Čeprav je Nanda Maharadža pripadal vaišya skupnosti, mu je bilo vse to znano.

V teh verzih je najpomembnejša beseda maha-gunam, ki kaže na to, da so brahmanam bile ponujene prvorazredne, zelo okusne jedi. Takšne okusne jedi so se v glavnem pripravljale iz žitaric in mlečnih izdelkov. Bhagavad-gita (18.44) zato nalaga človeški družbi, da mora ščititi krave in skrbeti za obdelovanje zemlje (krsi-go-raksya-vanijyam vaisya-karma svabhavajam). Vešč kuhar lahko pripravi na stotine in tisoče okusnih jedi samo iz poljskih pridelkov in mlečnih izdelkov. To pomenijo besede annam maha-gunam. V Indiji se iz žitaric in mleka še danes pripravlja na stotine in tisoče okusnih jedi, ki se nato nudijo Vrhovni Božanski Osebnosti. ( Catur.vidha-sri-bhagavat-prasada. Patram puspam phalm toyam yo me bhaktya prayacchati.) Prasadam se nato razdeli. Še danes se v Jagannatha-ksetri in drugih velikih templjih Božanstvom nudijo zelo okusne jedi, prasadam pa se deli v izobilju. Ta prasadam, ki ga kuhajo prvorazredni brahmane z velikim znanjem in ki se zatem deli ljudem, prav tako predstavlja blagoslov brahman ali vaišnav. Obstajajo štiri vrste prasadama (catur-vidha). Slani, sladki, kisli in pekoči okusi se dobijo z različnimi začimbami, hrana se pa pripravlja v štirih oblikah, kot carvya, cusya, lehya in pehya – prasadam, ki se žveči, liže, okuša z jezikom in pije. Tako obstajajo razne vrste prasadama, ki se zelo lepo pripravljajo z žitaricami in ghijem, nudijo Božanstvom in nato razdelijo brahmanam in vaišnavam ter vsem ostalim. To je človeška družba. Ubijanje krav in uničevanje zemlje ne bo rešilo problema hrane. To ni civilizacija. Necivilizirani ljudje, ki živijo v pragozdu in ki niso sposobni obdelovati zemlje in ščititi krave, lahko jedo živali, vendar popolna človeška družba, ki je napredna v znanju, se mora naučiti proizvajati prvorazredno hrano s preprostim obdelovanjem zemlje in zaščito krav.