VERZ 41

svapne yathā paśyati deham īdṛśaṁ
manorathenābhiniviṣṭa-cetanaḥ
dṛṣṭa-śrutābhyāṁ manasānucintayan
prapadyate tat kim api hy apasmṛtiḥ

Oseba, ki je videla nek dogodek ali poslušala o njem razmišlja in špekulira o tej situaciji in tako se ji predaja, ne ozirajoč se na sedanje telo. Temu podobno zaradi prilagajanja uma ponoči sanja kako živi v različnih okoliščinah, v različnih telesih in pozablja svoj pravi položaj. S tem istim procesom živo bitje zapušča sedanje telo in sprejme drugo (tatha dehantara-praptih).

SMISEL: V tem verzu je jasno razloženo seljenje duše. Človek včasih pozabi na svoje sedanje telo, ki ga je imel v otroštvu, v preteklosti, in na to kako se je igral, skakal, pogovarjal itn. Ko matrialno telo postane neuporabno, se spremeni v prah: »Prah si in v prah se boš spremenil«, vendar ko se telo pomeša s petimi materialnimi elementi – zemljo, vodo, ognjem, zrakom in etrom – um deluje še naprej. Um je subtilni element, v katerem nastaja telo, kot lahko to izkusimo v spečem stanju medtem ko sanjamo, v budnem stanju pa medtem ko razmišljamo. Morali bi razumeti, da proces umske špekulacije razvija novo vrsto telesa, ki v resnici ne obstaja. Če razumemo naravo uma (manorathena) in njegovega mišljenja, čustvovanja in hotenja, bomo zlahka dojeli, kako se iz uma razvijajo različne vrste teles.

Zato gibanje za zavest Krišne ponuja proces transcendentalnih dejavnosti, kjer se um popolnoma zaposli z dejavnostmi, ki so povezane s Krišno. Prisotnost duše lahko opazimo po zavesti in živo bitje bi moralo prečistiti svojo zavest tako da jo spremeni iz materialne v duhovno zavest, ali drugače povedano v zavest Krišne. To, kar je duhovno, je večno, kar pa je materialno, je minljivo. Brez zavesti Krišne, je zavest živega bitja zmeraj prežeta z minljivimi stvarmi. Zato v Bhagavad-giti (9.34) Krišna vsem priporoča – man-mana bhava mad-bhakto mad-yaji mam namaskuru. Zmeraj bi morali misliti na Krišno, postati bi morali Njegov bhakta, morali bi Ga zmeraj služiti, Ga oboževati kot vrhovno bitje in Mu zmeraj izkazovati spoštovanje. V materialnem svetu živo bitje vedno služi večjo osebnnost, v duhovnem svetu pa je naš naravni položaj, da služimo Vrhovnega, največjega, param brahmo. To je navodilo Šri Caitanya Mahaprabhuja. Jivera svarupa haya-krsnera nitya-dasa (Cc. Madhya 20.108).

Delovanje v zavesti Krišne je popolnost življenja in najvišja popolnost yoge. Gospod Krišna je dejal v Bhagavad-giti (6.47):

yoginam api sarvesam
mad-gatenantaratmana
sraddhavan bhajate yo mam
sa me yuktatamo matah

»Kdor z veliko vero zmeraj prebiva v Meni in Me obožuje s transcendentalnim služenjem z ljubeznijo, je najbližje povezan z Menoj v yogi in je najvišji od vseh yogijev.«

Stanje uma, ki lebdi med sankalpo in vikalpo, med sprejemanjem in zavračanjem, je zelo pomembno pri seljenju duše iz enega materialnega telesa v drugo v trenutku smrti.

yam yam vapi smaram bhavam
tyajaty ante kalevaram
tam tam evaiti kaunteya
sada tad-bhava-bhavitah

»Kateregakoli stanja se spominja človek ko zapušča telo, bo neizogibno dosegel to stanje.« (Bg. 8.6) Zato bi morali obvladati um v sistemu bhakti-yoge, kot je to storil Maharadža Ambariša, ki je nenehno bil zaposlen z zavestjo Krišno. Sa vai manah krsna-padaravindayoh. Svoj um bi morali osredotočiti na Krišnova lotosova stopala štiriindvajset ur na dan. Če je um osredotočen na Krišnova lotosova stopala, bodo ostala čutila zaposlena s služenjem Krišne. Hrisikena hrisikesa-sevanam bhaktir ucyate: služenje gospodarja čutov, Hrišikeše, s prečiščenimi čutili, se imenuje bhakti. Tisti, ki nenehno predano služijo, se nahajajo na transcendentalnem položaju, iznad materialnih gun narave. Krišna pravi v Bhagavad-giti (14. 26):

mam ca yo vyabhicarena
bhakti-yogena sevate
sa gunan samatityaitan
brahma-bhuyaya kalpate

» Kdor je popolnoma in neprestano vključen v predano služenje, in ki v nobenih okoliščinah ne pade, takoj preseže gune materialne narave in tako pride na nivo Brahmana.« Skrivnosti uspeha se moramo naučiti iz vedskih spisov, še posebej iz Bhagavad-gite kakršna je, ki predstavlja biser vedskega znanja.

Ker z umom upravlja Vrhovna Božanska Osebnost, Krišna, je beseda apasmrtih posebnega pomena. Pozaba lastne identitete se imenuje apasmrtih. Ta apasmrtih se nahaja pod kontrolo Vrhovnega Gospoda, saj Gospod pravi – mattah smrtir jnanam apohanam ca: »Od Mene prihaja spomin, znanje in pozaba«. Namesto, da bi živemu bitju dovolil pozabiti svoj pravi položaj, lahko Krišna v trenutku smrti živega bitja prebudi njegovo izvorno identiteto, četudi je njegov um nemiren. Čeprav lahko bhaktov um deluje nepopolno v trenutku smrti, mu krišna nudi zavetje Svojih lotosovih stopal. Zato, ko bhakta zapusti telo, ga um ne odnese v drugo materialnno telo (tyaktva deham punar janma naiti mam eti); Krišna prenese bhakto tja, kjer uživa v Svojih zabavah (mam eti), kot smo to že pojasnili v predhodnih verzih. Zato bi morala naša zavest zmeraj biti prevzeta z mislimi o Krišni in tedaj bo naše življenje uspešno. Sicer nam bo um odvedel dušo v drugo materialno telo. Duša bo posajena v očetovo seme in položena v maternico. Seme in jajčece ustvarijo posebno vrsto telesa glede na obliko očeta in matere in ko telo dozori, se duša pojavi v njem in prične se novo življenje. To je proces seljenja duše iz enega telesa v drugo (tatha dehantara-praptih). Na nesrečo, manj inteligentni ljudje mislijo, da je s smrtjo telesa vsega konec. Takšne budale in podleži zavajajo ves svet. Vendar, v Bhagavad-giti (2.20) je rečeno: na hanyate hanya-mane sarire. Duša ne umre z uničenjem telesa, temveč preide v drugo telo.