VERZ 58

tato ’rvāk pratilabdhākṣaḥ
kaḥ paretavad utthitaḥ
kṛcchrād unmīlya vai dṛṣṭīr
ācaṣṭedaṁ sahātmanā

Brahmi se je nato vrnila zavest in vstal je, podobno kakor mrtvec, ki se je vrnil v življenje. Težko je odprl oči in videl univerzum in sebe v njem.

SMISEL: Mi pravzaprav ne umiramo. Ko pride smrt, nekaj časa ostanemo nepomični, kot da spimo. Ponoči spimo in prenehamo z vsemi dejavnostmi, vendar se nam takoj, ko vstanemo, spomin vrne in začnemo misliti: »Oh, kje sem? Kaj moram narediti?« To se imenuje suptotthita-nyaya. Predpostavimo, da umremo. »Umreti« pomeni biti nekaj časa neaktiven in potem ponovno začeti z našimi dejavnostmi. To se dogaja življenje za življenjem, odvisno od naše karme, ali dejavnosti, in svabhave, narave, ki jo razvijamo z druženjem. Če se sedaj, v človeškem življenju, pripravimo, tako da začnemo z našimi duhovnimi dejavnostmi, se bomo vrnili k resničnemu življenju in dosegli popolnost. Nasprotno, glede na karmo, svabhavo, prakrti itd. se bodo naša razna življenja in dejavnosti nadaljevala, in tako tudi naše rojevanje in umiranje. Bhaktivinoda Thakura je pojasnil - mayara vase, yaccha bhese, khaccha habudubu bhai: »Dragi moji bratje, zakaj vas odnašajo valovi maye?« Moramo doseči duhovni nivo, saj bodo šele takrat naše dejavnosti trajne. Krtapunya-punjah: oseba doseže ta nivo, ko skozi mnoga življenja kopiči rezultate pobožnih del. Janma-koti-sukrtair na labhyate (Cc. Madhya 8. 70). Gibanje za zavest Krišne želi prekiniti koti-janmo, neprestano rojevanje in umiranje. V toku enega življenja moramo vse popraviti in doseči večno življenje. To je zavest Krišne.