TEKST 45

nāsya karmaṇi janmādau
parasyānuvidhīyate
kartṛtva-pratiṣedhārthaṁ
māyayāropitaṁ hi tat

na – nikoli; asya – stvarstva; karmaṇi – kar se tiče; janma-ādau – stvarjenja in uničenja; parasya – Vsevišnjega; anuvidhīyate – je tako opisano; kartṛtva – inženirstvo; pratiṣedha-artham – ovrglo; māyayā – po zunanji energiji; āropitam – je razodeto; hi – da bi; tat – stvarnik.

Gospod ni vpleten v neposredno upravo ustvarjanja in uničevanja materialnega sveta. Kadar Vede pišejo o Njegovi neposredni vpletenosti, hočejo s tem smo ovreči idejo, da je stvarnik materialna narava.

SMISEL: Vedski aforizmi o ustvarjanju, vzdrževanju in uničevanju materialnega sveta so: yato vā imāni bhūtāni jāyante. yena jātāni jīvanti. yat prayanty abhisaṁviśanti – Brahman vse ustvari, po stvarjenju Brahman vse vzdržuje, po uničenju pa se vse ohrani v Brahmanu. Sklep okorelih materialistov, ki ne vedo ničesar o Brahmanu, Paramātmi in Bhagavānu, je, da je materialna narava prvi vzrok materialne pojavnosti. Sodobni znanstvenik zagovarja isto stališče, namreč, da je materialna narava prvi vzrok vseh pojavnosti materialnega sveta. To stališče spodbija vsa vedska književnost. Filozofija Vedānte pravi, da je Brahman praizvor vsega ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja, Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k filozofiji Vedānte, pa pravi: janmādy asya yato 'nvayād itarataś cārtheṣv abhijñaḥ svarāṭ itd.

Mrtva materija je nedvomno energija z možnostjo interakcije, vendar ne more delovati sama od sebe. Zato Śrīmad-Bhāgavatam komentira k aforizmu janmādy asya in pravi, da je Vrhovni Brahman abhijñaḥ in svarāṭ, tj., da ni mrtva materija, temveč vrhovna zavest, in da je neodvisen. Mrtva materija torej ne more biti prvi vzrok ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja materialnega sveta. Na zunaj gledano se zdi, da je materialna narava vzrok ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja, vendar lahko materialna narava ustvarja šele, ko jo pokrene vrhovno zavestno bitje, Božanska Osebnost. Gospod je ozadje vsega ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja, kar potrjuje Bhagavad-gītā (9.10):

mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ sūyate sa-carācaram
hetunānena kaunteya jagad viparivartate

Materialna narava je ena izmed Gospodovih energij in lahko deluje pod Gospodovim vodstvom (adhyakṣeṇa). Deluje lahko samo, če jo Gospod preleti s Svojim transcendentalnim pogledom, tako kot lahko mati zanosi otroka, ko pride v stik z očetom. Laik misli, da otroka rodi mati, izkušen človek pa ve, da je vzrok otrokovega rojstva oče. Materialna narava torej ustvari gibljive in stoječe pojavnosti materialnega sveta šele potem, ko pride v stik z vrhovnim očetom, ne pa neposredno. Kdor misli, da je materialna narava vzrok stvarjenja, vzdrževanja itd., zagovarja »logiko bradavic na kozlovem vratu«. V Caitanya-caritāmṛti Śrīla Kṛṣṇadāse Kavirāje Gosvāmīja je ta logika po imenu ajā-gala-stana-nyāya opisana takole (kot je pojasnil njegova božanska milost Śrī Śrīmad Bhaktisiddhānta Sarasvatī Gosvāmī Mahārāja): »Materialna narava kot materialni vzrok se imenuje pradhāna, kot delujoči vzrok pa māyā. Toda ker je mrtva snov, ni oddaljeni vzrok stvarjenja.« Kavirāja Gosvāmī piše:

ataeva kṛṣṇa mūla-jagat-kāraṇa
prakṛti –– kāraṇa yaiche ajā-gala-stana

(Cc. Ādi 5.61)

Kāraṇārṇavaśāyī Viṣṇu je Kṛṣṇova polnomočna razširitev, tako da je On tisti, ki naelektri materijo in jo takó pokrene. Primer naelektrenja je povsem ustrezen. Kos železa vsekakor ni ogenj, toda ko se železo razžari, nedvomno pridobi lastnost ognja, saj lahko zažge druge stvari. Materijo lahko primerjamo s kosom železa, ki se naelektri oziroma razžari, ko jo pogleda oziroma z njo upravlja vrhovna zavest Gospoda Viṣṇuja. Samo zaradi tega naelektrenja se energija materije razodeva v raznih dejanjih in posledicah. Mrtva snov torej ni niti delujoči niti materialni vzrok vesoljne pojavnosti. Śrī Kapiladeva je dejal:

yatholmukād visphuliṅgād dhūmād vāpi sva-sambhavāt
apy ātmatvenābhimatād yathāgniḥ pṛthag ulmukāt

(Bhāg. 3.28.40)

Izvorni ogenj, njegov plamen, njegove iskre in njegov dim so vsi eno; ogenj je vedno ogenj, a se hkrati razlikuje od plamena, plamen se razlikuje od isker, iskre pa se razlikujejo od dima. V vsem, namreč v plamenih, v iskrah in v dimu, je prisotna integriteta ognja, hkrati pa se med seboj tudi razlikujejo glede na njihov različen položaj. Vesoljno pojavnost lahko primerjamo z dimom: ko dim potuje prek neba, se namreč pojavi cela množica oblik, ki spominjajo na mnoge znane in neznane pojavnosti. Iskre lahko primerjamo z živimi bitji, plamene pa z materialno naravo (pradhāno). Vedeti moramo, da vsak posamezni element učinkuje samo zato, ker je bil usposobljen z lastnostjo izvornega ognja. Torej so vsi trije, namreč materialna narava, vesoljna pojavnost in živa bitja, samo različne energije Vsevišnjega Gospoda (ognja). Zato sklep, da je materialna narava prvi vzrok vesoljne pojavnosti (prakṛti, vzrok stvarstva po filozofiji sāṅkhye), ni pravilen. Materialna narava ne more obstajati ločeno od Gospoda. Zato je neupoštevanje Vsevišnjega Gospoda kot vzroka vseh vzrokov logika ajā-gala-stana-nyāya oziroma logika človeka, ki poskuša pomolsti bradavice na kozlovem vratu. Bradavice na kozlovem vratu so morda videti kot izvor mleka, vendar samo neumen človek poskuša iz njih dobiti mleko.