TEKST 33

tadā saṁhatya cānyonyaṁ
bhagavac-chakti-coditāḥ
sad-asattvam upādāya
cobhayaṁ sasṛjur hy adaḥ

tadā – vsi ti; saṁhatya – združeni; ca – tudi; anyonyam – drug z drugim; bhagavat – Božanske Osebnosti; śakti – energija; coditāḥ – uporabljena; sat-asattvam – prvotno in drugotno; upādāya – z usvojitvijo; ca – tudi; ubhayam – obeh; sasṛjuḥ – je nastal; hi – vsekakor; adaḥ – to vesolje.

Ko so se s pomočjo energije Vsevišnje Božanske Osebnosti vsi ti elementi združili, je vesolje z usvojitvijo prvotnih in drugotnih vzrokov stvarjenja začelo obstajati. O tem ni nobenega dvoma.

SMISEL: V tem verzu jasno piše, da Vsevišnja Božanska Osebnost pri stvarjenju uporablja Svoje različne energije, tako da ni res, da se sam Gospod preobrazi v materialne stvaritve. Gospod se razširja po Svojih različnih energijah in polnomočnih delih. V kotu duhovnega neba brahmajyotija se včasih pojavi duhovni oblak in ta prekriti del se imenuje mahat-tattva. Nato Gospod v Svojem polnomočnem delu Mahā-Viṣṇuja léže v vodo mahat-tattve po imenu Vzročni ocean (Kāraṇa-jala). Medtem ko Mahā-Viṣṇu spi v Vzročnem oceanu, ob Njegovem dihanju vzniknejo nešteta vesolja. Ta vesolja plovejo in so raztresena po vsem Vzročnem oceanu. Obstajajo le za časa enega diha Mahā-Viṣṇuja. Isti Mahā-Viṣṇu zdaj vstopi kot Garbhodakaśāyī Viṣṇu v vsako posamezno vesoljno oblo, kjer léže na kači podobno Śeṣa inkarnacijo. Iz Njegovega popka požene lotosovo steblo, na lotosu pa se rodi Brahmā, gospodar vesolja. Brahmā v vesolju ustvari vse vrste živih bitij v različnih oblikah glede na različne želje. Ustvari tudi sonce, mesec in druge polbogove.

Glavni inženir materialnega stvarstva je torej sam Gospod, kar je potrjeno v Bhagavad-gīti (9.10). On sam usmerja materialno naravo, da proizvaja vse vrste gibljivih in negibljivih stvaritev.

Obstajata dva načina materialnega stvarjenja: stvarjenje vseh vesolj skupaj, kar je delo Mahā-Viṣṇuja, in stvarjenje posameznega vesolja. Obe stvarjenji sta Gospodovo delo; tako nastane vesoljna oblika, ki jo lahko vidimo.