TEKST 31

nandaṁ ca mokṣyati bhayād varuṇasya pāśād
gopān bileṣu pihitān maya-sūnunā ca
ahny āpṛtaṁ niśi śayānam atiśrameṇa
lokaṁ vikuṇṭham upaneṣyati gokulaṁ sma

nandam – Nando (Kṛṣṇovega očeta); ca – tudi; mokṣyati – rešil; bhayāt – strahu pred; varuṇasya – pred Varuṇo, polbogom vode; pāśāt – iz krempljev; gopān – kravje pastirje; bileṣu – v gorskih votlinah; pihitān – postavljenih; maya-sūnunā – po zaslugi Mayovega sina; ca – tudi; ahni āpṛtam – ki so bili podnevi zelo zaposleni; niśi – ponoči; śayānam – ko so ležali; atiśrameṇa – zaradi trdega dela; lokam – planet; vikuṇṭham – duhovno nebo; upaneṣyati – je poplačal z; gokulam – najvišjim planetom; sma – vsekakor.

Gospod Kṛṣṇa je Svojega krušnega očeta Nando Mahārājo rešil strahu pred polbogom Varuṇo ter osvobodil kravje pastirce iz gorskih votlin, kamor jih je zaprl sin Maye. Prebivalce Vṛndāvane, ki so podnevi pridno delali, ponoči pa trdno spali zaradi trdega dela čez dan, je poplačal s povišanjem na najvišji planet v duhovnem nebu. Vsa ta dejanja so transcendentalna in nedvomno dokazujejo Njegovo božanstvo.

SMISEL: Nanda Mahārāja, krušni oče Gospoda Kṛṣṇe, se je v trdi noči okopal v reki Yamuni, zmotno misleč, da je noč že minila; nato ga je polbog Varuṇa odvedel na planet Varuṇo, saj je hotel videti Božansko Osebnost Gospoda Kṛṣṇo, ki je potem prišel tja osvobodit Svojega očeta. Varuṇa Nandi Mahārāji v resnici ni odvzel prostosti, saj so prebivalci Vṛndāvane venomer mislili na Kṛṣṇo in neprenehoma meditirali o Božanski Osebnosti v posebni vrsti samādhija oziroma transa bhakti-yoge. Niso imeli nobenega strahu pred nadlogami materialnega bivanja. V Bhagavad-gīti je potrjeno, da nas druženje z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo ob popolni predanosti v transcendentalni ljubezni osvobaja nadlog, ki jih vsiljujejo zakoni materialne narave.

Tukaj jasno piše, da so bili prebivalci Vṛndāvane podnevi zelo zaposleni s trdim delom, ponoči pa so trdno spali zaradi trdega dela čez dan. Zato so imeli dejansko zelo malo časa za posvečanje meditaciji in drugim stvarem, ki spremljajo duhovne dejavnosti. V resnici pa so opravljali samo najvišje duhovne dejavnosti. Njihovo delovanje je bilo popolnoma poduhovljeno, ker so vse uskladili s svojim odnosom z Gospodom Śrī Kṛṣṇo. Središčna točka njihovih dejavnosti je bil Kṛṣṇa, zato so bile tako imenovane dejavnosti materialnega sveta prežete z duhovno močjo. To je prednost poti bhakti-yoge. Svojo dolžnost moramo opravljati Gospodu Kṛṣṇi na ljubo; tako bo vsa naša dejanja prežemala misel na Kṛṣṇo, kar je najvišja oblika transa v duhovnem spoznavanju.