TEKST 24

so 'haṅkāra iti prokto
vikurvan samabhūt tridhā
vaikārikas taijasaś ca
tāmasaś ceti yad-bhidā
dravya-śaktiḥ kriyā-śaktir
jñāna-śaktir iti prabho

saḥ – prav ista stvar; ahaṅkāraḥ – lažni jaz; iti – takó; proktaḥ – rečeno; vikurvan – preobražen; samabhūt – se je razodel; tridhā – v treh aspektih; vaikārikaḥ – v vrlini; taijasaḥ – v strasti; ca – in; tāmasaḥ – v nevednosti; ca – tudi; iti – takó; yat – kar je; bhidā – podeljeno; dravya-śaktiḥ – moči, ki razvijajo snov; kriyā-śaktiḥ – pobudo, ki ustvarja; jñāna-śaktiḥ – razum, ki vodi; iti – takó; prabho – o gospodar.

Samoljubni materialistični lažni jaz se preobrazi v tri aspekte in postane znan kot materialna prvina vrline, prvina strasti in prvina nevednosti v treh skupinah – v močeh, ki razvijajo snov; v znanju o materialnih stvaritvah in v razumu, ki te materialistične dejavnosti vodi. Nārada, ti lahko to brez težav razumeš.

SMISEL: Materialistični lažni jaz ali občutek identičnosti z materijo je grobo samoljuben in brez jasnega védenja o obstoju Boga. Zaradi tega samoljubnega egoizma so materialistična živa bitja odvisna od drugih spremljajočih stvari in podaljšujejo svoje suženjstvo v materialnem bivanju. Ta samoljubni egoizem je zelo lepo opisan v sedmem poglavju Bhagavad-gīte (verzi 24 do 27). Samoljubni impersonalist brez jasne predstave o Božanski Osebnosti po svoje sklepa, da Božanska Osebnost, kadar hoče izpolniti posebno poslanstvo, privzame materialno obliko iz Svojega izvornega brezosebnega duhovnega bivanja. Samoljubni impersonalist vztraja v takšnem zavajajočem nazoru o Vsevišnjem Gospodu, čeprav lahko kaže veliko zanimanje za vedske spise, kot so Brahma-sūtre in drugi visoko intelektualni viri znanja. Ta nevednost glede Gospodovega osebnega aspekta je zgolj posledica nevednosti, ki je rezultat mešanja različnih materialnih prvin. Impersonalist zaradi tega ne more pojmiti Gospodove večne duhovne oblike večnega védenja, blaženosti in obstajanja. To je zato, ker si Gospod pridržuje pravico, da Se ne odkrije abhakti, ki celo po temeljiti proučitvi literature, kot je Bhagavad-gītā, zgolj iz trmoglavosti ostaja impersonalist. Njegova trmoglavost je posledica delovanja yogamāye, Gospodove osebne energije, ki deluje kot Gospodov pribočnik, ko zakriva pogled trmastega impersonalista. Takšen zmeden človek je opisan kot mūḍha oziroma skrajno neveden človek, saj ne more razumeti, da je Gospodova transcendentalna oblika nerojena in nespremenljiva. Če bi bilo res, da Gospod iz Svojega izvornega brezosebnega aspekta privzame obliko ali materialno podobo, bi to pomenilo, da je podvržen rojstvu in spremembi od brezosebnega k osebnemu. Toda Gospod ni spremenljiv in ne pozna ponovnega rojstva kot pogojena duša. Ni dvoma, da pogojena duša zaradi pogojenega bivanja v materiji življenje za življenjem privzema materialno obliko, toda impersonalisti imajo zaradi samoljubnega egoizma v svoji veliki nevednosti Gospoda za enega izmed njih, tudi po dozdevnem napredku v poznavanju Vedānte. Ker Gospod biva v srcu slehernega individualnega živega bitja, zelo dobro pozna težnjo pogojenih duš v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, medtem ko Ga zmedena pogojena duša le redko lahko spozna v Njegovi večni obliki. Impersonalist lahko celo spozna Gospodova aspekta Brahmana in Paramātme, a bo po Gospodovi volji ostal neveden glede Njegovega večnega osebnega aspekta večno bivajočega Nārāyaṇe, ki je transcendentalen nad vsem materialnim stvarstvom.

Materialističen človek živi v tej grobi nevednosti, ker se neprenehno vdaja umetnemu povečevanju materialnih potreb. Kdor hoče spoznati Vsevišnjo Božansko Osebnost, mora z vdanim služenjem očistiti materialistične čute. Prvina vrline oziroma brahmanska kultura, ki jo priporoča vedska književnost, pripomore k duhovnemu spoznavanju, zato je za pogojeno dušo stopnja jñāna-śakti primerjalno gledano boljša od drugih dveh stopenj, namreč dravya-śakti in kriya-śakti. Celotna materialna civilizacija se razodeva v silnem kopičenju materialov oziroma surovin za industrijske namene, tako da so industrijska podjetja (kriyā-śakti) samo posledica grobe nevednosti o duhovnem življenju. Da bi odpravili to veliko anomalijo materialistične civilizacije, ki temelji na načelih dravya-śakti in kriya-śakti, moramo sprejeti vdano služenje Gospodu z usvojitvijo načel karma-yoge, ki jih Bhagavad-gītā (9.27) takole opisuje:

yat karoṣi yad aśnāsi yaj juhoṣi dadāsi yat
yat tapasyasi kaunteya tat kuruṣva mad-arpaṇam

»O Kuntījin sin; vsa svoja dejanja, vso hrano, vse daritve, vso miloščino in vse svoje strogosti posveti kot žrtev Meni.«