TEKST 26

atho anantasya mukhānalena
dandahyamānaṁ sa nirīkṣya viśvam
niryāti siddheśvara-yuṣṭa-dhiṣṇyaṁ
yad dvai-parārdhyaṁ tad u pārameṣṭhyam

atho – nato; anantasya – Anante, počivajoče inkarnacije Boga; mukha-analena – z ognjem, ki emanira iz Njegovih ust; dandahyamānam – sežiga v pepel; saḥ – on; nirīkṣya – to videč; viśvam – vesolje; niryāti – odide ven; siddheśvara-yuṣṭa-dhiṣṇyam – letala, ki jih uporabljajo velike očiščene duše; yat – kraj; dvai-parārdhyam – 15 480.000 000.000 sončnih let; tat – tega; u – vzvišeno; pārameṣṭhyam – na Satyaloko, kjer prebiva Brahmā.

Ob končnem uničenju celotnega vesolja [na koncu Brahmovega življenja] iz ust Anante [z dna vesolja] plane ognjeni zubelj. Ko yogī vidi, da se vsi planeti vesolja spreminjajo v pepel, z letali, ki jih uporabljajo velike očiščene duše, odide na Satyaloko. Izračunano je, da življenje na Satyaloki traja 15 480.000 000.000 let.

SMISEL: Po tem opisu sodeč imajo prebivalci Maharloke – kjer se življenje očiščenih živih bitij ali polbogov ocenjuje na 4.300.000.000 sončnih let – zračna plovila, s katerimi odidejo na Satyaloko, najvišji planet v vesolju. Śrīmad-Bhāgavatam nam na mnogih mestih daje na znanje, da daleč, daleč od nas obstajajo drugi planeti, ki jih sodobna letala in vesoljske ladje ne morejo doseči, niti z imaginarnimi hitrostmi ne. Izjave Śrīmad-Bhāgavatama priznavajo veliki ācārye, kot so Śrīdhara Svāmī, Rāmānujācārya in Vallabhācārya. Gospod Śrī Caitanya Mahāprabhu je Śrīmad-Bhāgavatam izrecno sprejel kot neoporečno vedsko avtoriteto, zato noben razumen človek ne more prezreti izjav Śrīmad-Bhāgavatama iz ust samouresničene duše Śrīla Śukadeve Gosvāmīja, ki gre po stopinjah svojega velikega očeta Śrīla Vyāsadeve, sestavljavca celotne vedske književnosti. V Gospodovem stvarstvu je mnogo čudovitih stvari, ki jih lahko s svojimi očmi gledamo vsak dan in vsako noč, a jih z opremo sodobne materialistične znanosti ne moremo doseči. Zato ne bi smeli biti odvisni od delne avtoritete materialistične znanosti, če želimo spoznati stvari, ki so zunaj dometa znanosti. Tako sodobno znanost kot vedsko modrost mora navaden človek preprosto vzeti na znanje, saj ne more preveriti ne trditev sodobne znanosti niti trditev vedske književnosti. Na izbiro ima samo, da verjame eni od njiju ali obema. Vendar je vedsko razumevanje bolj avtentično, saj so ga sprejeli ācārye, ki niso samo verni in učeni možje, temveč tudi osvobojene duše, ki nimajo hib, značilnih za pogojene duše. Sodobni znanstveniki pa so kot pogojene duše nagnjeni k mnogim napakam in zmotam; zanesljiva pot je torej, da sprejmemo avtentično verzijo vedske literature, kot je Śrīmad-Bhāgavatam, ki so ga enoglasno sprejeli vsi veliki ācārye.