TEKST 12

matsyo yugānta-samaye manunopalabdhaḥ
kṣoṇīmayo nikhila-jīva-nikāya-ketaḥ
visraṁsitān uru-bhaye salile mukhān me
ādāya tatra vijahāra ha veda-mārgān

matsyaḥ – v inkarnaciji ribe; yuga-anta – ob koncu milenija; samaye – v času; manunā – bodoči Vaivasvata Manu; upalabdhaḥ – videl; kṣoṇīmayaḥ – do zemeljskih planetov; nikhila – vsa; jīva – živa bitja; nikāya-ketaḥ – zatočišče za; visraṁsitān – ki izhajajo iz; uru – velikega; bhaye – iz strahu; salile – v vodi; mukhāt – iz ust; me – mojih; ādāya – ki je vzel; tatra – tam; vijahāra – je užival; ha – vsekakor; veda-mārgān – vse Vede.

Bodoči Vaivasvata Manu po imenu Satyavrata bo na koncu milenija videl, da Gospod v inkarnaciji ribe daje zatočišče vsem vrstam živih bitij, vse do zemeljskih planetov. V strahu pred silnim vodovjem ob koncu milenija tedaj iz mojih [Brahmovih] ust pridejo Vede, Gospod pa uživa v silnem vodovju in zaščiti Vede.

SMISEL: V enem Brahmovem dnevu se zvrsti štirinajst Manujev. Ob koncu vsakega Manuja nastopi opustošenje, ki seže vse do zemeljskih planetov in katerega silno vodovje vzbudi strah celo v Brahmi. Bodoči Vaivasvata Manu bo torej v svojem zgodnjem življenju videl takšno opustošenje. Zgodile se bodo še mnoge druge stvari, kot je na primer pokončanje razvpitega Śaṅkhāsure. Brahmājī je to napovedal na podlagi izkušenj iz preteklosti; vedel je, da bodo v zastrašujočem prizoru opustošenja iz njegovih ust prišle Vede, nakar bo Gospod v inkarnaciji ribe rešil vsa živa bitja, namreč polbogove, živali, ljudi in velike modrece, obenem pa bo rešil tudi Vede.