TEKST 34

varṣa-pūga-sahasrānte
tad aṇḍam udake śayam
kāla-karma-svabhāva-stho
jīvo 'jīvam ajīvayat

varṣa-pūga – mnogo let; sahasra-ante – tisočev let; tat – ta; aṇḍam – vesoljna obla; udake – v vzročni vodi; śayam – potopljena; kāla – večni čas; karma – delovanje; svabhāva-sthaḥ – v skladu s prvinami materialne narave; jīvaḥ – gospodar živih bitij; ajīvam – neživih; ajīvayat – povzročil oživitev.

Vsa ta vesolja so na tisoče eonov dolgo ostala v vodi [Vzročnega oceana], gospodar živih bitij pa je vstopil v vsako od njih in jih popolnoma oživil.

SMISEL: Gospod je tukaj opisan kot jīva, ker je vodnik vseh drugih jīv (živih bitij). V Vedah je opisan kot nitya, vodnik vseh drugih nitya živih bitij. Odnos Gospoda z živimi bitji je kakor odnos med očetom in sinovi. Sinovi in oče so kvalitativno enaki, vendar oče nikoli ni sin, sin pa nikoli ni oče, ki ga je spočel. Po zgornjem opisu torej Gospod kot Garbhodakaśāyī Viṣṇu ali Hiraṇyagarbha Nadduša vstopi v vsako posamezno vesolje in ga oživi s spočetjem živih bitij v maternici materialne narave, kot potrjuje Bhagavad-gītā (14.3). Po vsakem uničenju materialnega stvarstva se vsa živa bitja potopijo v Gospodovo telo, po stvarjenju pa Gospod z njimi znova oplodi materialno energijo. V materialnem bivanju je torej materialna energija mati živih bitij, Gospod pa je oče. Živa bitja ob oživitvi pod upravo časa zopet obnovijo svoje naravne dejavnosti in energije in tako se razodene raznolikost živih bitij. Gospod je torej končni vzrok vse oživitve v materialnem svetu.