TEKST 15

sa vai bhāgavato rājā
pāṇḍaveyo mahā-rathaḥ
bāla-krīḍanakaiḥ krīḍan
kṛṣṇa-krīḍāṁ ya ādade

saḥ – on; vai – vsekakor; bhāgavataḥ – velik Gospodov bhakta; rājā – Mahārāja Parīkṣit; pāṇḍaveyaḥ – vnuk Pāṇḍav; mahā-rathaḥ – velik bojevnik; bāla – kot otrok; krīḍanakaiḥ – z lutkami za igro; krīḍan – ko se je igral; kṛṣṇa – Gospoda Kṛṣṇe; krīḍām – dejanja; yaḥ – ki; ādade – je sprejel.

Mahārāja Parīkṣit, vnuk Pāṇḍav, je bil že od otroštva velik Gospodov bhakta. Še ko se je igral z lutkami, je častil Gospoda Kṛṣṇo, posnemajoč čaščenje družinskega Božanstva.

SMISEL: Bhagavad-gītā (6.41) pravi, da celo yogī, ki se ni izpopolnil v vadbi yoge, dobi novo priložnost, ko se rodi v hiši pobožnih brāhmaṇ oziroma v hiši bogatašev, kot so kralji kṣatriye ali bogati trgovci. Mahārāja Parīkṣit pa je bil več kot to, saj je bil že v prejšnjem življenju velik Gospodov bhakta, tako da se je rodil v kraljevski družini Kurujev, in to celo v družini Pāṇḍav. Tako je imel možnost v lastni družini že od zgodnjega otroštva dodobra spoznati vdano služenje Gospodu Kṛṣṇi. Vsi Pāṇḍave so bili Gospodovi bhakte, zato je razumljivo, da so v kraljevski palači za čaščenje z velikim spoštovanjem častili družinska Božanstva. Otroci, ki se pojavijo v takšnih družinah, k sreči ponavadi posnemajo čaščenje Božanstev, pa čeprav v otroški igri. Po milosti Gospoda Śrī Kṛṣṇe smo imeli priložnost roditi se v vajšnavski družini; tako smo v otroštvu posnemali očeta pri njegovem čaščenju Gospoda Kṛṣṇe. Oče nas je vedno spodbujal, da slavimo vse svečanosti, kot sta ceremoniji Ratha-yātra in Dola-yātra, pri čemer je nam otrokom in našim prijateljem velikodušno dajal denar za deljenje prasāde. Naš duhovni učitelj, ki se je prav tako rodil v vajšnavski družini, je ves navdih dobil od svojega velikega vajšnavskega očeta, Ṭhākure Bhaktivinode. Tako je v vseh srečnih vajšnavskih družinah. Proslavljena Mīrā Bāī je bila neomajni bhakta Gospoda Kṛṣṇe v obliki, ki ponazarja Njegovo slavno zabavo dviga hriba Govardhane.

Življenjske zgodbe mnogih takšnih bhakt so skoraj enake, saj vedno obstajajo vzporednice med zgodnjimi življenji velikih Gospodovih bhakt. Po mnenju Jīve Gosvāmīja je Mahārāja Parīkṣit gotovo poslušal o otroških igrah Gospoda Kṛṣṇe v Vṛndāvani, saj je te igre posnemal s svojimi mladimi prijatelji. Po Śrīdhari Svāmīju je Mahārāja Parīkṣit posnemal starejše družinske člane pri čaščenju družinskega Božanstva. Śrīla Viśvanātha Cakravartī potrjuje stališče Jīve Gosvāmīja. Obe stališči pa pričata o tem, da je imel Mahārāja Parīkṣit že od otroštva naravno nagnjenje do Gospoda Kṛṣṇe. Toda ne glede na to, katero od teh dejavnosti je posnemal, vsaka dokazuje njegovo veliko vdanost že od otroštva, to pa je znak mahā-bhāgavate. Takšni mahā-bhāgavate se imenujejo nitya-siddhe ali duše, ki so osvobojene od rojstva. So pa tudi drugi, ki morda niso osvobojeni od rojstva, toda po zaslugi druženja razvijejo nagnjenje do vdanega služenja; to so sādhana-siddhe. Na koncu med obojimi ni nobene razlike, torej lahko povzamemo, da vsakdo lahko postane sādhana-siddha ali Gospodov bhakta, samo če se druži s čistimi bhaktami. Nazoren zgled je naš veliki duhovni učitelj Śrī Nārada Muni. V prejšnjem življenju je bil samo sin služkinje, ob druženju z velikimi bhaktami pa je postal najvišji Gospodov bhakta, edinstven v zgodovini vdanega služenja.