TEKST 30

vaikārikān mano jajñe
devā vaikārikā daśa
dig-vātārka-praceto 'śvi-
vahnīndropendra-mitra-kāḥ

vaikārikāt – iz vrline; manaḥ – um; jajñe – nastane; devāḥ – polbogov; vaikārikāḥ – v vrlini; daśa – deset; dik – upravitelj smeri; vāta – upravitelj zraka; arka – sonce; pracetaḥ – Varuṇa; aśvi – Aśvinī-kumāre; vahni – bog ognja; indra – kralj raja; upendra – božanstvo v raju; mitra – eden od dvanajstih Āditij; kāḥ – Prajāpati Brahmā.

Iz materialne prvine vrline se porodi in pojavi um ter deset polbogov, ki upravljajo telesne gibe. Ti polbogovi so upravitelj smeri, upravitelj zraka, bog sonca, oče Prajāpatija Dakṣe, Aśvinī-kumāre, bog ognja, kralj raja, čaščeno božanstvo v raju, glavni Āditya in Brahmājī, Prajāpati. Takrat vsi začno obstajati.

SMISEL: Vaikārika je nevtralni stadij stvarjenja, tejas je pobuda stvarjenja, tamas pa je popoln prikaz materialnega stvarstva pod urokom teme nevednosti. Proizvajanje »življenjskih potrebščin« v tovarnah in delavnicah, ki se je pretirano razmahnilo v dobi kali oziroma dobi strojev, je najvišja stopnja prvine teme. Tovrstna proizvajalska pobuda človeške družbe je v temi, saj v resnici ni nobene potrebe po izdelkih, ki jih ljudje proizvajajo. Človeška družba potrebuje predvsem hrano za obstoj, zavetje za spanje, obrambo za zaščito in koristne stvari za zadovoljitev čutov. Čuti so praktični znaki življenja, kar bo razloženo v naslednjem verzu. Človeška civilizacija je namenjena očiščevanju čutov, zato mora preskrbeti le toliko predmetov za čutno zadovoljevanje, kolikor je nujno potrebno, ne pa z njimi še bolj razvnemati umetne potrebe čutov. Hrana, zavetje, obramba in čutno zadovoljevanje so potrebe v materialnem bivanju. Živo bitje v čistem, neonesnaženem stanju svojega izvornega življenja teh potreb sploh nima. Potrebe so torej umetne in v čistem stanju življenja popolnoma odsotne. Zato je povečevanje umetnih potreb ali pospeševanje gospodarskega razvoja človeške družbe, kar je merilo materialistične civilizacije, v resnici delovanje v temi, brez znanja. Takšno delovanje pogublja človeško energijo, saj je človeška energija namenjena zlasti očiščevanju čutov, da jih lahko zaposlimo z zadovoljevanjem čutov Vsevišnjega Gospoda.

Vsevišnji Gospod je vrhovni imetnik duhovnih čutov, zato je gospodar čutov ali Hṛṣīkeśa. Hṛṣīka so čuti, īśa pa pomeni gospodar. Gospod ni sluga čutov oziroma se ne ravna po zapovedih čutov, pogojene duše ali individualna živa bitja pa so sluge svojih čutov. Ravnajo se po upravi oziroma zapovedih čutov, zato materialistična civilizacija ljudi zaposluje zgolj s čutnim zadovoljevanjem. Merilo človeške civilizacije bi moralo biti zdraviti bolezen čutnega zadovoljevanja, kar lahko stori, kdor samo postane posrednik za zadovoljevanje Gospodovih duhovnih čutov. Čuti nikoli ne morejo biti nezaposleni, lahko pa jih očistimo, če jih zaposlimo v čisti službi zadovoljevanja čutov gospodarja čutov. To je navodilo celotne Bhagavad-gīte. Arjuna je najprej hotel zadovoljiti svoje lastne čute, ko se je odločil, da se ne bo bojeval s sorodniki in prijatelji, Gospod Śrī Kṛṣṇa pa ga je, samo da bi očistil njegovo odločitev za čutno zadovoljevanje, poučil z Bhagavad-gīto. Arjuna je zato privolil v zadovoljitev Gospodovih čutov in se bojeval v bitki na Kurukṣetri, kot je želel Gospod.

Vede naročajo, naj stopimo iz bivanja teme in se podamo na pot svetlobe (tamasi mā jyotir gama). Na poti svetlobe smo torej, če zadovoljujemo Gospodove čute. Zavedeni ali manj razumni ljudje gredo po poti samospoznavanja, vendar ne zadovoljujejo Gospodovih transcendentalnih čutov in ne gredo po poti, ki so jo utrli Arjuna in drugi Gospodovi bhakte. Namesto tega poskušajo umetno zaustaviti dejavnosti čutov (sistem yoge) ali pa zanikajo Gospodove transcendentalne čute (sistem jñāne). Bhakte pa so nad yogīji in jñānīji, saj čisti bhakte Gospodovih čutov ne zanikajo, temveč jih hočejo zadovoljiti. Ker so yogīji in jñānīji v temi nevednosti, zanikajo Gospodove čute, zato morajo dejavnosti obolelih čutov obvladovati na umeten način. Čuti se v obolelem stanju pretirano vdajajo povečevanju materialnih potreb. Kdor uvidi neugodnost razvnemanja čutnih dejavnosti, se imenuje jñānī; kdor poskuša dejavnost čutov zaustaviti z vadbo yoge, se imenuje yogī; kdor pa razvije popolno zavest o Gospodovih transcendentalnih čutih in jih poskuša zadovoljiti, je Gospodov bhakta. Gospodovi bhakte ne zanikajo Gospodovih čutov niti umetno ne zadržujejo čutnega delovanja; očiščene čute prostovoljno zaposlujejo v službi gospodarja čutov, kot je storil Arjuna, tako da zlahka v popolnosti zadovoljijo Gospoda, kar je končni cilj vse popolnosti.